Zagovornik otrokovih pravic

Zadnje čase sem precej vpeta v različne debate na FB o otrocih s posebnimi potrebami.

Ko berem objave staršev, ko analiziramo predlagano novelo za spremembo ZUOPP-1, ko se v službi pogovarjam z mojimi otroki in mladostniki ter njihovimi starši, ugotavljam, da je praksa daleč od teorije.

Inkluzija je naš ideal. Vsi bi si želeli, da bi bil naš otrok s posebnimi potrebami vključen v družbo tako, da bi ga sprejemala in mu nudila primerno pomoč in podporo, ki ju potrebuje glede na njegove posebne potrebe. Pomoč in podporo, ki bi mu omogočali razvoj tako močnih kot šibkih področij in dinamično sledili njegovim potrebam. Da bi stroka izhajala iz območja njegovega bližnjega razvoja in spreminjala svoje oblike pomoči in podpore glede na njegove trenutne potrebe, ki jih morda čez par tednov niti ne bo več.

Tukaj pa se v praksi zablokira. Inkluzija je možna le s spremembo vrednot v družbi, s ponotranjenjem strpnosti in s sprejemanjem različnosti. Dokler bomo izključujoči v svoji naravi, bo inkluzija le beseda na papirju.

Potem gremo pa še korak dlje. K dobri praksi. So okolja, vrtci, šole z dobro prakso in so takšni, ki te prakse nikakor ne morejo vpeljati.

Žal imam v zadnjem času več opravka s slednjimi. Nekje okolica ni naklonjena, nekje vodstvo, nekje starši, nekje učitelji in vzgojitelji. V vseh teh okoljih delujejo izključujoče in v škodo otrok in mladostnikov. Ponekod celo delujejo v nasprotju z zakonskimi določili. Pa se niti tu ne sproži mehanizem ukrepov, palica ostane v predalu.

V teh slabih praksah bi potrebovali zagovornika otrokovih pravic. Nekoga, ki bi hodil po vrtcih in šolah s slabo prakso in naredil kažin. Nekoga, ki bi izobrazil in usposobil strokovne delavce in morda kakšnemu od njih pomagal, da končno spregleda. Verjamem pa, da nekaterih enostavno ne moreš premakniti od njihovih predpotopnih, segregacijskih predstav.

Tudi s strokovnimi delavci vrtcev in šol sem imela kar nekaj debat na to temo. Premalo se financirajo izobraževanja, vodstva jim dobre prakse ne omogočajo ipd. Potreba po znanjih s področja posebnih potreb ostaja velika – menda je v samem vrhu želja pedagoških delavcev. Še posebno visoko kotira želja po znanjih s področja vedenjsko bolj zahtevnih otrok.

Potožijo tudi, da jih fakulteta ni dovolj naučila. Koga pa je fakulteta dovolj naučila? Ravno pedagoški poklic je tisti, kjer po sokratsko nikoli ne znamo dovolj. Če vem, da nič ne vem, potem moram iskati informacije, da bi več vedel. Zato se moramo še naprej izobraževati in usposabljati. Ne samo preko (nadaljnje) formalne izobrazbe, temveč tudi preko dodatnih izobraževanj in usposabljanj, preko aktivov, konferenc in nenazadnje tudi preko lastnega študija virov in literature.

Jaz osebno skušam svoje kompetence nadgraditi preko vsega zgoraj naštetega. A največ sem se v svoji karieri naučila ravno od mojih otrok in mladostnikov in njihovih staršev. Sploh znanja in predloge slednjih bi morali bolj upoštevati in biti bolj odprti do njih. Pa kaj uporabiti v svoji pedagoški praksi.

Če bi vsi delovali v želji po večjem obsegu znanja, po drugačnih kompetencah, bi potem potrebovali zagovornika otrokovih pravic? Če bi bili vsi odprti za spremembe na bolje? Če bi imeli vsi željo po novih znanjih? Če bi vsi delali v soustvarjanju? Samo s skupnimi močmi bi nam uspelo širiti dobre prakse in izvajati pravo inkluzijo.

Z ozaveščanjem družbe pa bi tudi morali spodbujati spremembe. Drugače ostanemo na par razpršenih dobrih praksah, za katere nihče ne ve. Kritika potuje s svetlobno hitrostjo, pohvala pa po polžje.