V preteklih dneh, tednih sem imela kar nekaj srečanj z različnimi učitelji. Z učitelji mojih lastnih otrok in mojih otrok v službi. Pogovor je nanesel na izzive naših otrok.
Nekateri so bili razumevajoči, nekateri skrbni in takoj pripravljeni na pomoč in prilagoditve. Srečujem srčne učitelje, ki znajo res dobro delati z otroki s posebnimi potrebami. Klima v razredu/skupini, na šoli/v vrtcu je inkluzivna, otroci in starši pa zadovoljni.
Nekateri pa so prave cvetke… Pa ne pozitivno. Slišala sem, da so za počasnost otrok z dispraksijo krivi starši, ker vse naredijo namesto njih. Problem ade hade otrok je, da od njih ne zahtevamo mej. Navaditi bi se morali vztrajnosti, pa bi motnja pozornosti izginila. Rešitev za aspije pa je, da se jih čim prej izloči, ker so nevarni sebi in okolici.
Jaz sem pri slednji vrsti pedagoških delavcev vsakič znova ostala odprtih ust. Z nekaterimi sem šla na nož, jim večkrat poudarila, da prilagoditve in pomoč niso zato opredeljene v odločbah in priporočilih, da se poseka več dreves.
Slišal me ni nihče od teh posebnih učiteljev. Edino gospa, ki je hitro preletela moja priporočila in rekla, da se z njimi ne strinja. Čez par dni pa me je še klicala, kako lahko dokažem moje ugotovitve, ker se kolegice na šoli tudi ne strinjajo s prilagoditvami. Učitelji imajo namreč tudi svojo avtonomijo in ne bi smeli prilagajati izbranega načina dela.
Kaj lahko naredimo? Kako se lahko borimo s temi mlini na veter? V eni od skupin je mama otroka s posebnimi potrebami predlagala sprejemni pregled pri psihologu za vse, ki bodo delali z našimi otroki. Že z vpisom na faks.
Ideja ni tako slaba. Morda v okviru sistematskega pregleda pred zaposlitvijo v vrtcih, šolah in v sorodnih ustanovah. Jaz sem takšen pregled opravila v okviru pregleda na medicini dela večkrat, ob vsaki zaposlitvi, kjer sem delala z otroki z več izzivi, motnjami.
Samo kaj, ko bi morala država plačati za preglede na tisoče takšnih in drugačnih pedagoških delavcev. To pa je drago!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj