Vse si izmišljujemo, razvojnih motenj ni!

1–2 minutes

V preteklih dneh, tednih sem imela kar nekaj srečanj z različnimi učitelji. Z učitelji mojih lastnih otrok in mojih otrok v službi. Pogovor je nanesel na izzive naših otrok.

Nekateri so bili razumevajoči, nekateri skrbni in takoj pripravljeni na pomoč in prilagoditve. Srečujem srčne učitelje, ki znajo res dobro delati z otroki s posebnimi potrebami. Klima v razredu/skupini, na šoli/v vrtcu je inkluzivna, otroci in starši pa zadovoljni.

Nekateri pa so prave cvetke… Pa ne pozitivno. Slišala sem, da so za počasnost otrok z dispraksijo krivi starši, ker vse naredijo namesto njih. Problem ade hade otrok je, da od njih ne zahtevamo mej. Navaditi bi se morali vztrajnosti, pa bi motnja pozornosti izginila. Rešitev za aspije pa je, da se jih čim prej izloči, ker so nevarni sebi in okolici.

Jaz sem pri slednji vrsti pedagoških delavcev vsakič znova ostala odprtih ust. Z nekaterimi sem šla na nož, jim večkrat poudarila, da prilagoditve in pomoč niso zato opredeljene v odločbah in priporočilih, da se poseka več dreves.

Slišal me ni nihče od teh posebnih učiteljev. Edino gospa, ki je hitro preletela moja priporočila in rekla, da se z njimi ne strinja. Čez par dni pa me je še klicala, kako lahko dokažem moje ugotovitve, ker se kolegice na šoli tudi ne strinjajo s prilagoditvami. Učitelji imajo namreč tudi svojo avtonomijo in ne bi smeli prilagajati izbranega načina dela.

Kaj lahko naredimo? Kako se lahko borimo s temi mlini na veter? V eni od skupin je mama otroka s posebnimi potrebami predlagala sprejemni pregled pri psihologu za vse, ki bodo delali z našimi otroki. Že z vpisom na faks.

Ideja ni tako slaba. Morda v okviru sistematskega pregleda pred zaposlitvijo v vrtcih, šolah in v sorodnih ustanovah. Jaz sem takšen pregled opravila v okviru pregleda na medicini dela večkrat, ob vsaki zaposlitvi, kjer sem delala z otroki z več izzivi, motnjami.

Samo kaj, ko bi morala država plačati za preglede na tisoče takšnih in drugačnih pedagoških delavcev. To pa je drago!

5 responses to “Vse si izmišljujemo, razvojnih motenj ni!”

  1. Jožica Frigelj - prikazna slika
    Jožica Frigelj

    Sprejemni izpiti pri psihologu za učitelje je kar malce žaljivo zapisano, kot je žaljivo, da so za počasnost otrok z dispraksijo krivi starši. Mislim, da z žaljenjem in očitki ne bomo daleč prišli, le še večji odpor pri enih in drugih vzbujamo. Sem prepričana, da je najbolj primeren način osveščanje tako enih kot drugih. Kar pa resnično pogrešam, je poskus razumevanja “nasprotne” strani: starši vidijo samo svojega otroka in upravičeno pričakujejo vse, kar takemu otroku pripada (vključno z najboljšimi ocenami), učitelji pa vidimo oddelek, v katerem je 5 ali 6 takih otrok, vsak s svojimi prilagoditvami, 3 do 4 nadarjeni, vsak s svojimi izzivi, 4 do 5 različnih statusov (športnikov ali umetnikov) s prilagoditvami, in še kakšnih 12 do 14 otrok, ki pa nimajo nobenih posebnih prilagoditev, a si tudi zaslužijo zanimiv, aktiven in njim prilagojen pouk. Pri najboljših močeh, namenih in poznavanju posebnih potreb to enostavno ni mogoče.
    Problem financiranja pa ni v plačilu psihološkega pregleda učiteljev temveč v načinu, ki je bil v začetni fazi inkluzije še pogosto zapisan v odločbi, zdaj pa že zelo dolgo nisem videla ničesar podobnega: zaradi posebne potrebe zmanjšanje normativa otrok v oddelku. Poleg osveščanja enih in drugih, bi bila to (po mojem skromnem mnenju) prava pot (poleg tiste, ki jo je nakazala in zagovarjala dr. Kavklerjeva na posvetu najsola v Ljubljani). Jožica Frigelj

    Liked by 1 person

    1. zavodizjemensi - prikazna slika

      Jožica, tu sva si pa različnih mnenj. Če je lahko sprejemni izpit za PV, likovni pouk, je lahko tudi za nas, SRP, SP, RP itd.
      Sploh pa na razumem, zakaj bi bili s tem na nasprotnih bregovih in zakaj s to mojo objavo škodim ugledu naših pedagoških poklicev. Jaz sem morala tako za službo v sociali kot v zdravstvu opraviti intenzivne psihološke preizkuse, od osebnostnih, do kognitivnih. Pa mi je bilo to samoumevno.

      Všeč mi je

    2. zavodizjemensi - prikazna slika

      Se tudi strinjam, da je predlog dr. Kavklerjeve boljši in spraven, medtem ko je moj predlog provokativen. Je pa tudi res, da je super zadeva, kot so bili inkluzivni timi v okviru njenega projekta, žal zamrla takoj, ko se je financiranje končalo. Tega pa sploh ne razumem – če si usposobljen, če si želiš sprememb, če si celo za to dobil usposobljeno ekipo, zakaj vse skupaj ostane na papirju in ne gre diseminacija dobre prakse naprej. Jožica, jaz dobro vem, da ti in tvoji somišljeniki izvajate izjemno, vrhunsko dobro prakso, in res je, za takšne učitelje je predlog o presejalnih psiholoških preizkusih žalitev. Samo, draga Jožica, klonirati te (še) ne moremo, pa tudi če predavaš vsem pedagogom po Sloveniji, bo nekaterim šlo to v eno uho noter in iz drugega ušesa ven. Do teh pedagogov pa nikakor ne uspemo priti. Ti dam primer kolegice RP, ki uči 1. in 2. razred na vaški šoli in po letu 2015 š vedno trdi, da so vse posebne potrebe za posebno šolo. V njenem oddelku je imela 5 OPP, od tega 3 z odločbo.

      Všeč mi je

  2. Jožica Frigelj - prikazna slika
    Jožica Frigelj

    Draga Jerneja, ti me razumeš in jaz razumem tebe. Niti ne bom razglabljala o tisti mamici, ki sprejemni izpit pri psihologu ni navedla zgolj kot sprejemni izpit (kot so recimo na likovni). A pustiva to. Vsi vemo, da so takšni in drugačni učitelji in za nekatera dejanja ali besede, ki jih preberem, ni opravičila. Ne glede na to, kako zelo jezni smo na sistem, normative, neustrezno financiranje – otrok pri tem ni ne kriv ne dolžen in enostavno je nedopustno, da je kakorkoli prikrajšan. Pravzaprav je bil moj apel še najbolj v smislu, da bi se, vsaj do določene mere, skušali razumeti in si stopiti nasproti. Vrgli so nas v vodo, naprtili čisto vse, zdaj pa od strani gledajo, kdo bo splaval. Včasih sem tako jezna, da bi kar kričala. Medtem, ko se jaz ukvarjam s 5-6 posebnimi potrebami naenkrat, imajo specialne pedagoginje v “obravnavi” enega naenkrat in mu razlagajo snov, ki jo zamuja, ker je pri njej in ne pri pouku. Velikokrat narobe, saj navsezadnje niso usposobljene za poučevanje čisto vsega. Kot jaz nisem usposobljena za čisto vse posebne potrebe in zagotovo tudi delam napake. In točno to je tisto, kar me moti. Vsi skupaj se učimo na napakah, ki jih delamo na otroku. Halo?!? To pa res ne more biti prav, ni čudno, da smo vsi nezadovoljni.
    Imam (tudi) učenca, ki je avtist. Zgolj naključno sva se začutila in zgolj naključno me je sprejel, se mi celo do neke mere odprl, predvsem pa ga je zmotiviral zanj velik uspeh pri tujem jeziku, ki ga je do sedaj sovražil. Otrok je zadovoljen, starši me kujejo v zvezde in se mi zahvaljujejo ob vsaki priložnosti, a poudarjam – zgodilo se je naključno. Kaj pa, če se ne bi? Saj nekaj znanj imam, nekaj znanj tudi pridobiš z izobraževanjem, a tudi za druge otroke se moram izobraževati, tudi nove didaktične pristope spoznati, da o novostih stroke niti ne govorim. Žal moram napisati, a verjetno se vsi zavedamo, da v takšnih razmerah, kot so, inkluzija ne bo zaživela in niti ne more zaživeti. Vedno bo nekdo prikrajšan, vedno bo nekdo spregledan. Dokler se ne bodo uredile razmere, v katerih moramo ti in jaz in še nama podobni delati. Zato menim, da bi morali skupaj nastopiti in zahtevati ugodno delovno okolje za otroke in tiste, ki delamo z njimi, ne pa da si podajamo očitke in se pošiljamo na sprejemne izpite. Od tega pač ni nobene koristi, od skupnega nastopa pa bi lahko bila. Verjetno pa komu taka razdeljenost ustreza, saj jim ni potrebno reševati problema. Jožica

    Liked by 1 person

Komentiraj