Besede včasih bolj bolijo kot dejanja

Ko pride do sprememb vremena, kot te dni, postanemo ljudje bolj nepotrpežljivi. Hitreje se skregamo. Hitreje nekaj neprimernega rečemo.

Meni se je zadnje dni zdelo, kot da sem cele dneve pred strelskim vodom. V službi, doma, v trgovini.

Vrhunec včerajšnjega dne so bili seveda moji dragi čmrlji ali bolje rečeno sršeni. En sam jok. Kar koli si rekel, je bil odpor, kričanje, loputanje z vrati in metanje predmetov po prostoru.

Zanimivo, včeraj je bil moj ade hade aspi sin umirjen, priden in smo bili vsi ostali v izbruhih, vključno z vsemi nevrotipičnimi predstavniki v naši družini.

Ko imaš izbruh, te nič ne ustavi. Takrat letijo besede, tudi takšne neprimerne, ki lahko druge zelo prizadanejo.

V službi sem se že naučila, da ne smem grajati s pejorativnimi definicijami. Ko nekdo drug naredi kažin, ne smemo reči, da je grd, hudoben, slab. Če je njegovo vedenje neprimerno, mu moramo tako tudi povedati.

“To, da si mi rekel krava, ni primerno vedenje, je grdo obnašanje in te tvoje besede me bolijo, me prizadanejo!” Seveda je tu odvisno, s kom se se pogovarjate. Aspi bo takoj vprašal, kako lahko besede bolijo, če z njimi ne moreš udariti.😉

Še bolje, otrokom povejmo to:

• nisi zguba
• nisi izguba časa
• si ljubljen
• si zaželen
• verjamem vate
• zmoreš to!

Skratka, naša tamala je bila včeraj cel tasmanski vrag. Kako njej razložiti, da ne sme metati krožnikov s hrano po tleh, da ne sme tepsti sestrice in se histerično jokati ob 9h zvečer?

Če ji racionalno razložimo, da je njeno vedenje neprimerno, je to za njene male možgančke preveč zahtevno. Na koncu ostanemo pri milijontem “Ne, to se ne dela!”, ki redko zaleže. In ji vzamemo stvari.

Ampak to še ni vse… Starejša otroka sta jo imela kmalu dosti in sta začela s komentarji.

Triletnica ji je rekla, da je tamala hudobna in grda in bo šla v zapor, če jo bo tepla.

Brat jo je hitro popravil, da ni hudobna, ampak je grdo njeno vedenje (pa se je le usidralo naše sporočilo😀). In še: “V zapor zaradi neprimernega vedenja otrok mali otroci ne gredo, ampak gredo njihovi starši.”

Seveda nihče ni hotel, da greva namesto njih midva z možem v zapor… Tako je bil mir za par minut, do naslednjega izbruha.

Zvečer sem potem razmišljala, od kod moji triletnici ideja, da je nekdo hudoben in grd. Mi doma tega nikoli ne rečemo. Risanke in pravljice? Strokovni delavci v vrtcu in vrstniki?

Po mojem kar vsi skupaj. Sploh me je kap zadela, ko sem včeraj prišla ponjo in našla deklico na stolu sredi hodnika pred igralnico, ki je očitno imela time out, pomočnica se je v igralnici drla nad ostalimi štiriletniki, kako so nemogoči, ter jim vsem sporočala, da so slabi, namesto, da bi negativno opazko namenila njihovemu vedenju. Nekateri otroci so takoj še sami komentirali vedenje deklice na hodniku. Za vse je bila grda in zlobna.

Takrat sem se vprašala, kdo je pravi bully – otroci ali strokovna delavka, ki jih s svojo nestrokovnostjo podzavestno uči bullyinga, saj ga sama izvaja?

Dragi moji, kar se Janezka nauči, to Janez zna. Prosim, začnite pri svojih otrocih! Pa če delate v pedagoških vodah, pri otrocih v vrtcu in v šoli. Nikoli ni prepozno za prevzgojo.

In danes sem, po čudnem spletu okoliščin naletela še na potrditev mojega razmišljanja:

https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=10156399679269769&id=71760664768

Prosim, izbirajte besede pri svojih otrocih. Pozitivne vedenjske spodbude jih bodo okrepile, negativni in pejorativni komentarji pa jih lahko uničijo!