Aspi škatla z bombami oz. od kod vsi ti avtistični izbruhi

Včeraj mi je izjemna ženska razložila teorijo nastanka avtizma, ki je zame kot strokovnjaka s tega področja in kot aspija z aspi sinom popolnoma sprejemljiva. Žal si nisem zapomnila, kdo je pobudnik te teorije. Lahko gospa doda to v komentar, ko bo prebrala blog. Jaz in moj faktografski priklic😞…

Skratka. Z avtizmom se rodiš. Po večini raziskav je avtizem pretežno dedna motnja. Zato ga imam jaz, moj sin, verjetno najmlajša hči pa še kdo drug v naši širši družini. Vsi smo malo posebni, tako po moji kot po moževi strani, ki je, mimogrede, lep primer nevrotipičnega moškega.

No, gospa je rekla, da na svet pridemo z našimi genetskimi predispozicijami, s spečim aspijem v sebi in s škatlo z bombami (Pandorino skrinjico). Nekaj časa delujemo nevrotipično. Vse dokler ne pride en šok za telo, ki nas prisili odpreti našo škatlo z bombami.

Na primer cepljenje otroka, ki ni 100% zdrav par tednov prej in par tednov po cepljenju. Mimogrede, cepljenje za ošpice se izvaja ravno ob otrokovem vstopu v vrtec, kjer prvo leto otrok nikoli ni 100% zdrav. Takrat starši opazijo hudo “reakcijo na cepljenje”. Pravi reakciji na cepljenju sta, kar se z gospo popolnoma strinjam, reakcija na koži ob vbodu in povišana temperatura. Na to tudi pediatri opozarjajo. Vse drugo, kar sproži znake avtizma, pa so odprtje te Pandorine skrinjice, te škatle z bombami. Zato tudi lahko pride do regresije v razvoju otroka.

Vsak starš, ki je svojega aspi otroka opazoval po cepljenju, je lahko videl upad določenih funkcij. Za par dni, teden, mesec ali celo nekaj mesecev. Moj sin je kričal cel teden in pošteno zakuhal, moja hči je izgubila dar govora in začela z glavo butati ob tla. Vedno več ima izpadov, za katere ne vem ali so aspi izbruhi ali prehiter pričetek dvoletne trme. Upam, da slednje. Verjetno bo pa kar aspi… Edino naša srednja, nevrotipična pupa ni imela “reakcije na cepljenje”.

Drugo večje odprtje škatle z bombami je bil sinov vstop v šolo. Spremembe, večje zahteve, drugačni vrstniki, ki že postajajo vedno bolj izključujoči. Takrat smo se mi prvič uradno srečali z agresivnimi izbruhi izven doma. Takrat je eksplodirala atomska bomba. In mene skoraj poslala v norišnico. Ko smo se prešolali in dobili več razumevanja z boljšo pedagoško prakso, so atomske bombe izginile in pojavile so se pasje bombice ter občasna petarda.

Zame velik stresor je bila matura in prehod na fakulteto. Takrat je eksplodirala moja prva atomska bomba. Prijateljev v šoli nisem imela veliko, perfekcionistični jaz se je bal mature, nisem vedela, kaj bi počela v svojem življenju, poleg tega se je bilo treba na hitro odločiti za poklic. In moja rešitev je bila beg. Beg v žalost, beg iz šole. In sem dobila abonma na Gotski, s tono zdravil, ki sem jih vestno metala v WC.

Bili smo trije taki kerlci iz našega razreda, ki smo hodili tja. Smo si kar oblikovali klub, kjer smo se smejali našim neustreznim diagnozam. Danes bi za vse tri rekli, da smo dis* ali ade hade aspiji, takrat pa smo bili samo moteni. Psihiatrični bolniki, ki to nismo bili, a tako so nas vsi obravnavali. Res pa je bilo to skoraj 20 let nazaj, ko še ni bilo usmerjanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Strokovnjaki so poznali samo motnje, o specifičnih učnih težavah so redki upali govoriti na glas. Sploh pri nadarjenih ne.

Pregledali so me trije profili in vsi so rekli isto – šolska fobija in depresija. Meni pa te oznake niso nič pomagale. V njih se nisem našla. Zakaj mi niso rekli dispraktik ali ade hade aspi? Tam bi se takoj našla, moja stiska bi se takoj zmanjšala. Na srečo so mi kasneje pomagali vsaj v šoli in sem 4. letnik delala po izpitih, na maturi pa sem imela prilagoditve (podaljšan čas, pisanje izven razreda, v manjši skupini), kar je bilo na kožo pisano tako mojemu dispraktiku kot ade hade aspiju😎…

Naslednja aspi bomba se je sprožila, ko sem se spravila na trg dela. Pridna, marljiva, pedantna, hitra. A me nihče ni hotel za stalno zaposliti. Bera – 15 let delovnih izkušenj in prekernega dela. Nadomeščanja porodnišk. Menda nisem bila dovolj timska (to so mi očitali v timih, ki so bili sami v osnovi netimski).

Timska nisem bila, ker sem raje med odmorom pisala poročila, da jih bodo starši pravočasno prejeli, kot pa kofetkala cele ure v bližnjem kafiču in debatirala o zadnjih trendih manikure. Timska nisem bila, ker nisem upoštevala ukazov nadrejenih, ki so bili v nasprotju z Zakonom o pacientovih pravicah ali pa z zdravo kmečko pametjo, da moraš otroku ali mladostniku, ki trpi, takoj pomagati in ne čez 6 mesecev, ker tvoj šef zahteva umetno vzdrževanje dolge čakalne dobe. To ni bilo pošteno in ni bilo legalno. Jaz pa se pravil kot pravi aspi striktno držim.

V trenutni službi, ki mi je na kožo pisana in, v kateri uživam 100 na uro, mi nihče ne očita netimskosti. Ker znajo delati z aspiji, so me z odprtimi rokami sprejeli. In jaz zadovoljna hodim v službo. Samo, kaj ko se bom morala od njih čez pol leta posloviti… Ali bom v naslednji službi timska ali ne, bo vprašanje njihove mentalitete in stopnje inkluzivnosti.

Kje sem že ostala? Ja, etiologija avtističnih izbruhov in škatla z bombami… Teorija o tovrstni škatli mi je blizu. Ko pride čas, ko te okolica ali lastno telo prisilita, da odpreš škatlo, ponovno eksplodira nova bomba. In aspi izbruhi jeze so pogostejši. Vsakodnevno eksplodirajo pasje bombice v škatli, včasih kakšne petarde, ob velikih spremembah pa atomske bombe.

Dragi moji bralci, sploh tisti, ki imate vsakodnevno opravka z avtizmom – kot starši, kot osebe z avtizmom, kot strokovni delavci… Želim vam čim manj atomskih bomb!