Love me or not, here I am

Tisti, ki me poznajo, me bodisi imajo radi bodisi sovražijo. Sivine ni. Radi me imajo, ker znam biti super, topla, dobrodušna. Sovražijo, ker znam biti zatežena, samovoljna, pikolovska in impulzivna.

Moja družina me ljubi. Moje stranke in sodelavci me imajo večinoma radi. Nekateri tudi ne, jim grem preveč v nos. Sploh nekaterim bivšim sodelavcem, nadrejenim. Oni bi vse naredili, da bi imeli čim manj opravka z mano.

Sovražijo me tisti, ki me ne razumejo. Tisti, ki v svoji naravi ne sprejemajo drugačnosti. Tisti, ki menijo, da so aspiji fikcija. Tisti, ki so prepričani, da aspi bejbe ne obstajajo. Sploh ne take, ki na prvi pogled izgledajo in delujejo nevrotipično.

Ne mara me večina bivših učiteljev in vzgojiteljev mojega sina, ker sem zatežena mama. Ker se pritožim, ko se dogajajo krivice. Ne marajo me prodajalci, ko ob stvarni napaki zahtevam reklamacijo. Ne marajo me politiki, zdravniki, odvetniki, ko jim pametujem. Ko nočem upoštevati njihovega nasveta.

Kaj pa vi, dragi moji bralci? Upam, da berete ta blog zato, ker se vidite v mojih zapisih. Ker vidite preko diagnoze, mojih mnenj in trme. Moja ranljivost je moje najboljše orožje. Predlagam, da postane še vaše!