Danes, zgodaj zjutraj sem poklicala mamo, ker ne morem spati in vem, da bo ona že pokonci.
Po 5 min pogovora je začela s svojimi kritikami, nekonstruktivnimi nasveti.
Pravi, da sem zasvojena z blogom, z internetom. Manda moja družina trpi, ker nisem z njimi, ko to pišem. Ker nisem z njimi, ko hodim po živalskem vrtu in urejam prijavo na zagovor z mojo mentorico skoraj 1h po telefonu, namesto, da bi z mojimi otroki gledala živali. Ko ne ugasnem telefona, ko moji otroci hočejo isto sekundo mojo pozornost.
To so po njenem mnenju znaki zasvojenosti. Povedala mi je še, da delitev mojih osebnih stisk, veselja, skrbi z neznanci in kvazi znanci ne more prinesti nič drugega kot to, da se mi bodo vsi smejali za mojim hrbtom, me obrekovali in se naslajali nad mojimi težavami. Še najhuje zanjo pa je, da v to štorijo vpletam lastne otroke in družino.
OK. Razumem njen pogled in skrb, a ga ne odobravam. Ker sploh ne ve, kakšen je moj blog. V 1 mesecu, odkar pišem ta blog in sem na FB ustanovila skupino Zavod Izjemen.si, ni niti enega niti drugega pogledala. Sem ji poslala povezavo do bloga, ki pa je ne želi odpreti, da ne bi bila prizadeta.
Zame je mnenje moje mame zelo pomembno, ker je moj edini starš. Oče je umrl, ko sem bila zelo mlada. Naslednje leto bo 30 let od tega.
Moja mama me ni podpirala, ko sem dala odpoved v službi za nedoločen čas, kjer so z mano zelo grdo ravnali. Me ni podpirala, ko sem se skregala s sinovimi učitelji in s starši njegovih sošolcev, ki so grdo delali z mojim sinom. Me ni podpirala, ko sem se odločila poiskati pomoč za naju in dobiti diagnozo.
Ja, kaj bodo pa ‘sosedi’ rekli?
Kako si neodgovorna, ker nimaš službe za nedoločen čas ob treh otrocih…
A mora cel svet vedeti za vaše diagnoze?!
Iskreno povedano… ‘Sosedi’ me ne brigajo. Vsaj tisti ‘ta omejeni’ ne. Prijazni, skrbni, dobri ljudje, ki mi dajejo pozitivne povratne informacije glede mojih objav, mi pomagajo rasti. Samo to je važno!
Vedno se najde kdo, ki me obrekuje, ki se mi za hrbtom smeji. To bo v vsakem primeru, pa če pišem blog ali ne. Ljudje se bodo naslajali. To je njihova narava. Vedno raje berejo zgodbe tistih, ki jim ne gre ravno dobro.
Pa meni ne gre slabo… Sem srečna, imam čudovito, dvojno izjemno družino, čudovite prijatelje… In tudi podporo določene skupine ljudi, ki jim moji zapisi povedo, da niso sami.
Res mi zdravje vsake toliko časa nagaja, službe nimam zagotovljene do penzije, imam stalen abonma pri vzgojiteljih in učiteljih. PA KAJ!
Blog je moja katarza, moj psiholog, psihiater in še kaj. Vsak dan je na voljo, ob 3h zjutraj, ko drugi spijo in nimajo časa mene poslušati… Pa zastonj je.
Pomanjkljiva podpora moje mame, ki je, mimogrede, cankarjanska mati od A do Ž, ki bi dala majico s svojega golega hrbta, da bi njenih otrok ne zeblo, in zadnji grižljaj iz lačnih ust, da ne bi bili mi lačni, me zelo prizadane. Mnenje ‘sosedov’, kar njo tako skrbi, me ne.
Če bi vedela, da sem to napisala in objavila, bi bila še bolj huda. Bi se skregali. Pa tako ali tako noče brati mojega bloga, tako da ne rabim skrbeti😉.
Hvala mama, da si me podpirala pri veliko stvareh. Hvala, da si mi dala svoje vrednote. Ker jaz sem tvoje najboljše zrcalo. Tvoj copy paste.
Hvala tudi, ker me ne podpiraš pri tem. Vem, da to pomeni, da me imaš rada. Da te skrbi zame. Da ti ni vseeno, kaj bo z mano. Ko me ne podpreš, pa se lahko osamosvojim in razvijam dalje. Tvoja skrb je pomembna, tvoji argumenti tudi. Tu pa so tudi nov način življenja, novi trendi, nove generacije… Kar je tebi tuje. Nov čas, ko je včasih potrebno dati tudi dušo na pladenj. Ko pisanje bloga ni najbolj grozna in neodgovorna stvar, ki jo lahko narediš.
Hvala mama, hvala za vse! Hvala ker si moja in, ker te skrbi. Hvala ti, ker si!
IZJEMEN.SI 
Odgovorite Iz generacije v generacijo – Zavod Izjemen.Si Prekinite odgovor