V mojih poročilih pri osebah z MAS/SAM pogosto zasledite “težje obrazloži preprosta/kompleksnejša čustvena stanja”. To ni stanje brez empatije, temveč verbalizacija nekega stanja, efekta.
Eni se radi pogovarjajo o čustvih, drugi ne. Eni na dolgo in široko razlagajo, kako se počutijo, drugi ne.
Razlaga o lastnih občutenjih, željah in vrednotah je lahko zelo težka za aspija. To pa ne pomeni, da nima le-teh! Le obrazložiti jih ne zna.
Večni problem pri mojih aspijih je vprašanje “Kaj čutiš ob tem? Kaj bi rad sporočil?” Verjemite mi, dosti lažje je stol vreči čez prostor, z glavo butati ob tla ali si zatisniti ušesa in kričati.
Raziskava komunikacije oseb z MAS/SAM je pokazala, da pri pogovoru o čustvih preveč kognitivne energije porabijo za fokus, za opazovanje reakcije drugega, kar lahko pomembno vpliva na samo delovno pomnjenje osebe z MAS/SAM v tistem trenutku.
Ko tako porabijo delovno pomnjenje, njihov sogovornik zazna, da nismo več pozorni. In potem vsak nadebuden starš znori: “Kaj me ne poslušaš? Kam si zdaj odplaval?”
Dejstvo je, da moji aspiji ne prenehajo poslušati, ko je govor o čustvih in tudi ni res, da se sami nočejo pogovarjati o čustvih. Le preveč energije porabijo za vse naokoli. Kam gledati, katera podrobnost je pomembna, kako konkretizirati abstrakten pojem kot so čustva? Kaj mi sogovornik sporoča s svojo prozodijo, z mimiko obraza,z gestami? Ufff…. Tega je precej!
Aspiji potrebujejo enostavna in enoznačna navodila ali pogovore, kar pogovor o čustvih vsekakor ni. Za pogovore o čustvih pogosto potrebujejo recepte, opore, prilagoditve.
Zato pa uporabljamo semaforje, termometre, različne grafične prikaze za ubeseditev čustvenih stanj pri aspijih. To je logično, je enoznačno in je podprto z vidnimi predstavami, torej s področjem, ki jim je blizu in na katerem so močni.
Aspiji so večinoma verbalno zelo spretni. Zato je okolici še toliko težje razumeti, zakaj jim zmanjka besed, ko je treba obrazložiti svoja in tuja čustvena stanja. Pri tujih je še dodaten izziv t.i. socialno mišljenje oz. teorija uma. Po domače povedano – “branje misli drugega”.
Ko vprašam moje aspije, katero super moč bi želeli imeti, mi v večini odgovorijo: “Branje misli!” Tudi moj aspi je istega mnenja…
https://m.facebook.com/groups/266618697178806?view=permalink&id=283266082180734
… in jaz. Branje misli bi bila fantastična super moč. Tudi zato, da bi drugi lahko kdaj meni brali misli in me morda lažje razumeli, razumeli moje odzive, moje reakcije. Da mi potem ne bi bilo potrebno preveč razlagati.
Jaz svoja čustva sicer izražam preko tega bloga. To je moja katarza.
Na vprašanje o tem kako sem, vedno odgovorim v redu. Vsi ostali odgovori so zame prezahtevni, predolgi, bi porabili preveč moje kognitivne energije.
Včasih se vseeno spravim obrazložiti stanje, ko “nisem v redu”. Takrat pa se pogosto pojavi en in isti problem… Sogovorniki me niti ne poslušajo. Vajeni so mojega “v redu”. Vajeni so da sem jim jaz vedno na voljo ob njihovih težavah. Moj večinski “v redu” jih je tudi navadil, da ne rabijo poslušati o mojih težavah.
Zadnje čase pa ugotavljam, da je že skrajni čas drugim povedati, da kdaj tudi “nisem v redu”. O tem ni potrebno na dolgo in široko razpravljati. Za to gre preveč kognitivne energije in delovnega pomnjenja.
Ne, samo drugim je potrebno povedati, da imam lahko tudi druga občutenja – jezo, skrb, žalost, obremenjenost, strah, razočaranje ipd. Za vsa ta občutenja obstajajo besede. Besede, ki jih aspiji težko uporabijo. Zato pa pride do agresivnega vedenja.
Zato pa jaz prej zaloputnem z vrati ali se zderem, kot pa rečem “Oprosti, ne zmorem vsega tega. Ne zmorem obrazložiti kompleksnejših čustvenih stanj takrat, ko bi morala!” Saj potem se opravičim, a je za opravičilo že prepozno.
IZJEMEN.SI 
Odgovorite Premagovanje samega sebe – Zavod Izjemen.Si Prekinite odgovor