Preteklo leto sem se intenzivno ukvarjala s šikaniranjem. S sinovim šikaniranjem v šoli s strani vrstnikov in z ignoranco s strani učiteljev. V 1. razredu OŠ.
Sram me je priznati, da sem v svoji nemoči oboje dovolila oz. se nisem znala primerneje odzvati kot z rednim abonmajem pri razredničarkah in svetovalni službi.
Bullyi so prevladali nad življenjem moje družine in nad našim duševnim zdravjem. V novem šolskem letu pa smo vsi dobila moč. Moj dvojno izjemni sin se je prešolal in je bolje sprejet.
Kje so tisti bullyi, ki so krojili našo usodo, zaradi katerih smo bili žalostni iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec?
Sinovi bullyi – vrstniki – se igrajo, hodijo v šolo in pretepajo kakšnega drugega izjemnega otroka.
Sošolec, ki ga je med čakanjem na kosilo s kemičnim svinčnikom zaštihal, veselo teka po šolskem igrišču. Svetovalna služba je menda staršem zagrozila s CSD, vsaj tako so nam rekli. Tresla se je gora, rodila se je miš. Spremenilo pa se nič ni. Zakaj – učitelji tem staršem niso kaj preveč upali ugovarjati, ker je oče eni izmed učiteljic menda enkrat že grozil. Zato jim je treba skozi prste pogledati.
Sošolca, sicer uradno pridna učenca, ki sta ga dnevno zmerjala, pljuvala, grizla in tepla, čakata na košarko in se smejeta nemoči drugega sošolca, ki je bolj počasen. Kriv za njuno zasmehovanje in šikaniranje je seveda ta počasi učenec, ki jima je z istim vedenjem vračal.
Skoraj novopečena šolska psihologinja krivi druge otroke za agresivnost v razredu, otroke kot je moj dvojno izjemni sin. Njihovi starši dobivajo domov obvestila na samolepilnih lističih: “Spoštovani starši! Danes je bil vaš sin udeležen v pretepu s 3 sošolci. Sam si je kriv, ker jih je izzival.”
Učiteljice se skrivajo za katedro in si zatiskajo oči, ko se dva prvošolca divje mlatita pred njimi. Ali pa se enostavno odstranijo iz razreda in zaklenejo učilnico z učenci vred. Menda si učiteljice 1. razreda zaslužijo tudi takšne skupinske pavze. Ženske pač morajo skupaj na wc ali pa hitro enega skaditi – v slogi je moč…
Ravnateljica nima časa za poslušanje stiske staršev in ne sprejme pobude za preselitev otroka v sosednji razred. “Agresivnosti na šoli je veliko, več kot 500 podobnih primerov letno”, nam pove. Zato pa učitelji izvajajo tehnike sproščanja in učence učijo nekonfliktno reševati probleme. Super!
Kaj se dogaja za zaprtimi vrati, med odmori, ko si učitelji vzamejo pavzo, je ne zanima. “Rekla – kazala, dokazov, kaj je res bilo takrat, ni!”
Meni to ni ok in, če bi moj sin še vedno hodil na isto šolo, bi jih prijavila… Na policijo, inšpekcijo ali kam drugam. Lani sem želela biti spravna, razumevajoča … Ostala pa sem nemočna in obupana.
Sedaj pa je naloga novih staršev prvošolcev, da ukrepajo. Ker zgodba se ponavlja, z novimi učenci v novi zasedbi.
Jaz sem na srečo mojega sina rešila novih stisk in frustracij… Pa mene tudi.
Za pobudo pa:
IZJEMEN.SI 
Odgovorite Kako biti starš nevrorazličnemu otroku? – Zavod Izjemen.Si Prekinite odgovor