Dvojno izjemna družina

Tudi mi smo dvojno izjemna družina.

Moj sin je šolski primer nadarjenega otroka s specifičnimi primanjkljaji.

Jaz pravim, da je nadarjen za matematiko, logiko, ima izjemne verbalne sposobnosti, domišljijo in vidno-prostorske predstave. Njegova splošna poučenost je nadpovprečna, hitro povezuje informacije in posplošuje že naučeno.

V šoli pravijo, da je razgledan, deluje visoko inteligenten, ima bogat besedni zaklad.

Jaz njegovim primanjkljajem rečem “dispraksija”, “razvojna motnja koordinacije” ali “DCD”.

Šola njegovim primanjkljajem reče: “je prepočasen”, “noče telovaditi”, “ima slabo koordinacijo”, “ne zna pisati, izpušča ali dodaja črke”, “ne zna tekoče brati, ker se izgubi v besedilu”, “je neorganiziran”, “ima slabe izvršilne funkcije”, “ni pozoren”. In moja najljubša: “nima ošiljenih barvic”.

Potem pa so še zraven: “ne sledi pouku”, “vedno je zadnji”, “noče stati mirno v vrsti”, “sili v druge otroke, se posesivno vede do prijatelja”, “moti pouk”…

Moj sin nima dosti prijateljev. Težko mu je, ker ga redko kdo razume. Pri igri z drugimi je prezahteven, zahteva izjemne podrobnosti in daje preveč kompleksna navodila. Hoče biti glavni. Ne mara skupinskih gibalnih iger. Ne zna se vklopiti v skupino vrstnikov. Težje vzpostavi socialni stik, težje tudi vzdržuje socialno interakcijo. In je vedno bolj v stiski, ker opaža, da mu to ne gre.

Je takšen kot jaz😀. Moj copy paste v vseh lastnostih, dobrih in slabih.

Sem dispraktik, v šoli so me označili za nadarjeno, na faksu sem bila nadležna, v eni službi so celo rekli, da sem aspi. Mogoče res – to bi razložilo marsikatero stisko. Mogoče je tudi moj sin aspi… Bomo videli.

Vsekakor pa ime ne definira človeka. Sva mama in sin, oba s svojimi specifikami, dobrimi in slabimi.

Svet pa naju mora sprejeti takšna kot sva – dvojno izjemna😎.