Vedno bolj me razkuri, kako z avtisti delajo nekateri strokovnjaki.
“Zaključujemo z obravnavo, ker otrok ne navezuje stika z nami.”
No shit Sherlock – to se dogaja pri avtistih, zato pa rabijo pomoč! Zakaj dvigniti roke od otroka, ki se odziva po pričakovanem ravno zaradi svojih primanjkljajev, izzivov, posebnosti?! Če bi bil vešč v navezovanju stikov, potem bi bili terapevti odveč.
Jezi me, ker je tak odziv prej pravilo kot izjema. Nad avtisti se hitro dvignejo roke.
Sem spraševala starše, koliko podpore imajo njihovi otroci in so mi v en glas takoj povedali, da premalo. Pogosto nič ali skoraj nič.
Vrtci in šole se jih hočejo čimprej znebiti. Inštitucije, kjer naj bi bili specializirani za delo z avtisti, se jih hočejo čimprej znebiti. Tako to vidijo starši.
Ja, kam pa potem sploh pašejo?
Povsod bi imeli otroke z butičnimi izzivi (beri s težavami z grafomotoriko ali z izreko glasu R ipd.). Ti dobijo na desetine obravnav. Ali veste, da je takih obravnav bistveno več kot tistih s kompleksnimi težavami?
In avtizem je po osnovni definiciji kompleksna težava. Tako kompleksna, da mnogi strokovnjaki dvignejo roke še preden bi sploh prišli do njih. Zdaj bodo to naredili še sistemsko, s pravilniki. Do sedaj so to delali prikrito, s sprehajanjem družin od Poncija do Pilata, kjer vsi na koncu ugotovijo, da nadaljnje pomoči ne morejo zagotoviti.
“Mi izvajamo samo diagnostiko, za naprej pojdite v lokalne inštitucije. Ali samoplačniško.”
Vam je kaj znano?
“Nismo dovolj usposobljeni za delo z avtisti.”
Te besede najbolj odmevajo po hodnikih institucij, kjer se dela na področju duševnega zdravja. Bodisi otrok in mladostnikov bodisi odraslih.
Kdo bo torej sistemsko poskrbel za avtiste?
Razen peščice nas, ki smo si zadali tovrstno delo kot pravi po-klic (angl. calling, ne znam bolje prevesti), prav nihče! Iskreno povedano stroko boli džoko za avtiste. Veliko truda za malo muzike pač ne gre vlagati.
Zdaj boste rekli, da zmorem samo šimfati sistem in sebe poveličevati.
Ja!
Če bi me strokovnjaki, ki pridejo v stik z mano, poslušali, bi imeli bistveno manj izzivov.
V moji ambulanti in preko naših društev delamo večinoma z avtisti. A veste, da pri meni 100 % navežejo stik? Ja, prav ste slišali – vsi navežejo stik in za nobenega avtista ne rečem, da se z njim ne da delati.
Samo spremeniti moraš mindset.
Navezati stik ne pomeni gledati v oči. To je prva stvar. Potem tudi jaz z mnogimi ne navezujem stika. Sploh s tistimi, ki mi ne sedejo.
Navezati stik tudi ne pomeni pogovora. Ne pomeni niti govora. Še socialne interakcije in komunikacije v osnovnem pomenu ne rabim za navezati stik.
Avtist naveže stik na sebi lasten način. Eden z neomejeno razlago o temi, ki ga res zanima. Drugi z eholalijo. Tretji s petjem pesmic. Četrti neverbalno z uporabo komunikatorja, PECS in dugih oblik podporne komunikacije.
Tisti najbolj zahtevni navežejo stik izključno z reakcijami. Pri vseh dobimo stik z vedenjem. Ga ni avtista, kjer njegovo vedenje ne bi pokazalo najbolj potrebnega.
Mi strokovnjaki pač moramo pri tem postati detektivi. Kaj vedenje pomeni? Zakaj se avtist odziva kot se? Kaj je vzrok in kaj povod za vedenje?
ZAKAJ TAKO je prva stvar, ki jo moraš kot strokovnjak raziskati.
Zato dobim rdeče pike, ko rečejo, da avtisti ne navežejo stika. Čas je že, da se začne strokovnjak spraševati, zakaj po njegovem ni prišlo do stika in kaj naj ON SPREMENI, da bo stik.
Čeprav je avtist že sporočil na svoj način. Z vedenjem.
“Mi ne pašeš. Raje bi bil drugje kot s tabo.”
“OTROCI Z AVTIZMOM SO IZVRSTNI OPAZOVALCI. OPAZIJO VSE, TUDI TVOJ ODNOS DO NJIH.” (Trevor Pacelli)
Pomenljivo, kajne?
Problem dvojne empatije je izziv. Sploh med strokovnjaki.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj