Nedavno sem imela pogovor s pediatrinjo dr. Anjo Radšel glede PDA, ki me je sezul. Njena razmišljanja so vedno fantastična dopolnitev mojih predstav o PDA in sem ji zelo hvaležna, da lahko skupaj strokovno predelujeva PDA izzive.
Anja pravi takole:
Vsak od nas v prispodobi ves čas nosi s sabo svoje vedro in vanj odlaga svoja čustva in frustracije, ki jih sproti iz različnih razlogov ne more izraziti. Ko je vedro napolnjeno do roba, lahko ena drobna, na videz nepomembna stvar, predstavlja zadnjo kapljo nabranega čustva, ki povzroči, da se vedro prekucne, vsebina pa se izlije in sprazni. In potem gremo naprej lažji, s praznim vedrom.
Če si v tem kontekstu predstavljamo otroka, ki se izogiba zahtevam, se preliv vedra kaže lahko kot čustveni izbruh, nekontrolirana agresija, popolno nesodelovanje, popoln umik…
Ko se otrok pomiri, zmore znova iti v svet iz svoje cone udobja in se soočiti z nekaterimi ne prevelikimi zahtevami, ki so v njegovi coni varnega raziskovanja.
Včasih se pri otrocih s PDA in s podobnimi stanji zgodi, da se ob zadnji kaplji njegovo vedro ne sprazni, ampak ostaja napolnjeno tik do roba. Otrok je ves čas v fazi neuravnavanih čustev, izrazitega nemira, nesodelovanja, tik pred izbruhom…
Namesto samoregulacije po lažji poti otrok stopnjuje lastno obremenitev in anksioznost bodisi z iskanjem dodatnih dražljajev, kljub že doseženi prezasičenosti, bodisi z disregulacijo ljudi v okolju. Najpogosteje so to sorojenci ali starši, drugi skrbniki.
Biti (reguliran) ob takšnem otroku, je za starše naravnost rečeno ubijalsko. Predvsem je težko, ker običajne otrokove sproščujoče aktivnosti ne pomagajo in se otrokovo stresno doživljanje ne resetira dalj časa, lahko tudi več dni.
Mislili bi si, da bi otrokove najljubše regulacijske aktivnosti naredile nekaj okenc ob dnu vedra in bi pomagale zniževati previsoko gladino, ampak temu ni tako. Otrok ves čas rine v odraslega in išče situacije, ki bi sprožile zadnjo kapljo in preliv vedra – kot da potrebuje zunanje dovoljenje, da lahko sprazni svoje vedro – se zjoče, razjezi, resetira … Dovoljenje, ki si ga sam ne zmore dati, ker mu predstavlja preveliko zahtevo.
S tem dobi dovoljenje, da si sam postavi mejo in s tem ravnovesje na področju vedenja in čustvovanja. Hkrati pa se (paradoksalno) izogiba temu, da bi se na lažji način reguliral, ven stresel vse, kar ga zasiči. Skozi metaforo gledano, da bi zmogel narediti luknjice v vedro in s tem spustiti (puščati) kapljico vode ven oz. jo na hitro zliti ven, da ne bo vedro prepolno, da jez ne popusti v obliki najmanj zaželenih oblik vedenja.
Prispodoba z vedrom je povzeta po Naomi Fisher, izvrstne predavateljice o PDA.
P. S. Še nekaj o perfekcionizmu in PDA.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj