Zjutraj sem prebrala objavo na temo, kdo je pravi strokovnjak. Glavno sporočilo te objave je bilo, da si lahko nadaneš naziv strokovnjak samo, če si končal točno določeno šolo in pridobil naziv pri točno določeni skupini ljudi.
Jaz že dolgo ne verjamem v dokazljivost strokovnosti na podlagi točno določenih titul. Tako kot ne verjamem v pripadanje monopola določeni stroki, vključno z mojo lastno, za delo z ranljivo populacijo. Če si zaključil določen študij, te le-ta še ne naredi strokovnjaka.
Strokovnjak postaneš, ko pridobiš izkušnje.
Strokovnjak z velikim S postaneš, ko si se pripravljen vse življenje učiti in nadgrajevati svoje znanje in kompetence.
Strokovnjak pa ostaneš, ko si človek na prvem mestu in predstavnik stroke daleč za tem.
Ravno slednje je vrlina, ki je žal premnogi strokovnjaki, ki delajo z najbolj ranljivimi skupinami ljudi, ne premorejo.
V prvi vrsti se moraš kot strokovnjak vprašati, kako bi se sam počutil v čevljih ranljivega posameznika, njegove družine in ostalih pomembnih drugih. Z njimi je namreč potrebno ravnati tako, kot bi si želel, da strokovnjak ravna s tabo v podobni situaciji.
Drugo pomembno načelo je, da se moraš znebiti predsodkov kolikor se le da. Priznam, tudi jaz imam kdaj predsodke, a niso usmerjeni v moje službene družine, ampak v tiste s predsodki. Pa v nestrokovne strokovnjake.
Ko ti mama vsa izčrpana pove, da ne zmore več in je dala otroka na ekran za par ur – za ljubi mir vsaj tistih par ur, da pride malo k sebi – ji ne očitaš, kako je slaba mama.
Ko očka sprašuje vse živo in rabi potrditev, da bo z njegovim otrokom ob vstopu v šolo bolje, ga ne zatreš, naj neha komplicirati.
Ko vzgojiteljica reče, da jo skrbi, kako bo določen otrok deloval v večji skupini brez spremljevalca, ker ima vedenjske izpade iz dneva v dan, ne rečeš, da v individualni situaciji tega ni.
Nenazadnje, ko otrok že tisotič vpraša, če bo njegova mama prišla, ne ignoriraš njegovega vprašanja. Ali, ko se bo ob stiski oz. večjem navdušenju povečal njegov stimming, mu le-tega ne prepoveš.
Strokovnjak ostaneš, ko jim prisluhneš. Otroku, staršem, drugim strokovnim delavcem. Če misliš, da je njihov pogled izmaličena resnica, jo subtilno preveriš. Še takrat ni nujno, da njihova resnica občasno ne drži.
Strokovnjak ostaneš, ko se zaveš, da je bolj pomemben odnos in ne dokazovanje lastnega prav oz. merjenje moči, vzpostavljanje avtoritete nad nekom, ki je že a priori v deprivilegiranem položaju.
Ko zmoreš vse to pustiti za sabo, si v mojih očeh pravi strokovnjak.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj