Michelle Mason je v nedavnem zapisu na družabnih omrežjih delila zelo dobro predstavo o tem, kaj je avtizem.
“Avtistični možgani proizvajajo 42% več informacij v stanju počitka kot nevrotipični.
Naši možgani imajo tudi precej več nevronov, vidijo stvari, ki jih drugi ne.
Ko rečemo, da vidimo več, slišimo več, vohamo več, okušamo več in občutimo več, to ni pretiravanje ali prenesen pomen. Več dobimo s strani naših čutil.
Zato smo hitro senzorno preobremenjeni. Zato imamo hitreje vedenjske izbruhe (meldowne).
Nekomu je trgovina samo trgovina. Nam trgovina pomeni:
1. Vidno preobremenjenost (ob številu predmetov, ki jih zaznamo); preobremenjenost z barvami (vse znamke in še raznobarvna oblačila, ki jih ljudje nosijo); preobremenjenost z gibanjem (premikanje ljudi, košar, tekočega traku na blagajni).
2. Slušno preobremenjenost (ljudje govorijo, vozički škripajo, otroci jočejo, škatle se odpirajo, tehtnice se premikajo, aparati piskajo, artikli se hitro skenirajo) – vse to stalno slišimo, tudi do 100x bolje kot nevrotipični.
3. Olfaktorno preobremenjenost (vohamo vsak šampon, balzam, losion, kremo za britje, milo, deodorant, začimbe, sadje, zelenjavo, pralni detergent, čistila – vse v trgovini in vse na ljudeh, ki pridejo v trgovino), kar spet lahko vohamo do 100x bolje kot nevrotipični.
4. Preobremenjenost s svetlobo (luči so 100x svetlejše za nas, s tem da so nekatere vrste luči res grozne, npr. tiste dolge, pogosto utripajoče).
5. Paralizo pri odločanju – Kje začeti, kaj najprej poiskati? Na kateri polici je to? Koliko denarja naj danes porabim? Ta oseba gre proti meni – ali naj upočasnim, grem hitreje, se bo obrnila, mi bo zaprla pot do želenega? Želim kupiti čips. Ne, imam seznam – kje je seznam. Po kaj sem že prišel?
Vse to nas zadane že v prvih sekundah, ko vstopimo v stavbo s trgovino. Pogosto nas vse to kaj hitro paralizira in nismo zmožni nadaljevati. Predstavljajte si, da računalniku date preveč ukazov in upočasni svoje delovanje. Tako je pri nas! Preobremenjenost omrežja.
To je izklapljanje naših izvršilnih funkcij. Lahko pride do časa, ko je bomo naredili popolnoma nič. Takrat nas pustite pri miru, da se resetiramo in lahko nadoknadimo zamujeno, naši možgani se resetirajo. Mogoče bomo takrat rabili stimming za pomiritev – se zibali naprej in nazaj, plapolali z rokami, zavijali prste, lase. Samo pustite nas pri miru. To je samoregulacija in naš način soočanja z izzivi pred nami.”
IZJEMEN.SI 
Komentiraj