“Nekaj je narobe, a ne vem, kaj,” je pogosto poved, ki jo slišim od svojih aspijev doma.
Iz lastne izkušnje in iz izkušnje mojih otrok lahko povem, da je to ena od največjih zagonetk v avtističnem življenju.
Pogosto nam očitajo, kako ne izgledamo avtistični ali še huje, da ima vsak v sebi nekaj avtističnega, kar ga ne naredi avtista.
Zaradi teh očitkov marsikateri starš, strokovnjak itd. ne vidi jedra naših problemov. Včasih znamo povedati, kaj nas teži. Mestoma znamo biti pri tem celo izvrstni analitiki.
Spet drugič pa smo totalni nevedneži in pri sebi ne ločimo niti ugodja od neugodja.
To še dodatno pride do izraza, ko smo pod stresom, ko smo utrujeni, bolani ali celo izgoreli.
Občasna aleksitimija je po mojih ocenah najbolj merodajen kriterij, da je avtist resnično avtist.
To je stanje pomanjkanja besed za opis občutenja. Stanje, ko posameznik ne zaznava telesnega občutenja (interocepcija) za občutke. Aleksitimija lahko navzven deluje kot pomanjkljiva regulacija ali celo kot fobija pred zahtevami.
Raziskave kažejo, da ima levji delež avtistov vsaj občasno aleksitimijo. Tudi tisti negovoreči avtisti.
Poleg težav z ubeseditvijo lastnih in tujih čustev in občutenj, nam na področju duševnega zdravja veliko oviro postavlja empatija.
Če mene vprašate, bi moral biti drugi kriterij za definicijo avtizma, nekaj kar stroka nikakor ne razume, empatija v superpogonu. Ne pomanjkanje empatije.
https://www.instagram.com/reel/DIB1Opzp-_W/?igsh=NGQweDF4dGw5aHN4
V raziskavah pri avtistih so namreč ugotovili drugačne možganske povezave pri izražanju empatije. Empatija avtistov je na živalskem nivoju (zavoha), pogosto smo tovrstno zelo empatični, medtem ko imamo nizko kognitivno in vedenjsko empatijo (teorija uma – TOM).
Po mnenju mnogih je TOM tisti pokazatelj prave avtističnosti. Če se nekdo zmore vživeti v socialno mišljenje drugega, že ne more biti avtist. Zakaj potem lahko avtisti zelo dobro “preberemo” drugega avtista? Pogosto tudi čutimo čustveno disregulacijo, sploh bližnjih.
Strokovnjaki pravijo, da je sočutje prisotno pri avtistih, samo ne vedo, kako pri tem ustrezno odreagirati (kognitivna empatija).
Preden se lahko zavedamo drugih, preden se lahko povežemo z občutki in z mišljenjem drugih, rabimo zavedanje o sebi. To je moje telo, tako občutim sebe. Interoceptivno zavedanje vodi v zavedanje o sebi, kar šele vodi v zavedanje o drugih.
Še en mit, ki ga končno začenjamo razbijati je, da imamo avtisti slabše zaznavanje neverbalne komunikacije (mimike, gest prozodije itd.)
Dejstvo je, da imamo avtisti resnično s tem težave le pri interakciji z nevrotipičnimi in obratno. Nevrotipični imajo s tem težave pri avtistih. Problem dvojne empatije (Milton 2012).
Avtisti dokazano bolje zaznavamo neverbalno komunikacijo, čustva in občutenja drugih avtistov. Samo na Autscape pojdite, pa boste videli, o čem govorim.
Ko avtist ne zmore prepoznati tega, ko ima težave z aleksitimijo, s TOM, s socialno interakcijo in komunikacijo z nevrotipičnimi, najpogosteje pride do maskiranja.
In maskiranje je stanje, ki nas pelje v pogubo.
Maskiranje je sposobnost čutiti občutenja in čustev ljudi okoli nas, s pomočjo katere avtisti vemo ali ugibamo, kaj si ti ljudje želijo oz. kaj potrebujejo, in tako oblikujemo sebe po teh pričakovanjih.
Avtisti bi morali dati sebe v ospredje, namesto, da reguliramo pričakovanja drugih skozi naše predstave, ki niso dejansko naš pravi jaz.
P. S. Še nekaj o vračanju ljubezni, kar marsikdo napačno razume.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj