Te dni, tedne in mesece robantim čez klinične psihologe.
Že prej si nismo bili blizu in so mi mnogi predstavniki ceha povzročili nemalo gorja tako na poklicnem področju kot privat, ko sem bila uporabnica njihovih storitev.
Seveda je neustrezno soditi nekoga po vtisu, ki ga pustijo njegovi stanovski kolegi. Posploševanje je nekaj, česar sama res ne maram in sem jezna, ko se meče vse v en koš.
Nekaj, v čemer so se uspeli javno zediniti, je boj proti predlogu Zakona o psihoterapiji. Zakaj tega ne naredijo za izločitev nestrokovnih kandidatov iz lastnih vrst, ki mečejo slabo luč na vse?
Pravijo, da lahko edino ustrezno usposobljen strokovnjak dela z ranljivo populacijo. Pravijo, da je ustrezna usposobljenost možna le po eni poti, ki je pri nas monopolna.
Poznam veliko dobrih in sposobnih psihologov, ki nočejo delati specializacije, ker ne želijo indoktrinacije. Ja, prav ste slišali.
Poznam tudi precej psihologov, ki so bili nekoč povprečno strokovni, s titulo specialista pa jim je zrasel greben in so strokovno otopeli. Strokovnjakov, ki od pridobljene titule dalje niso odprli ene strokovne knjige, če pa že, je bila le-ta iz leta 1970.
Recimo da sem v svoji več kot 20-letni karieri sodelovala s preko 150 psihologi in s preko 30 kliničnimi psihologi. Med slednjimi je dober strokovni vtis name naredila le peščica.
Da me ne boste narobe razumeli… Imam kar nekaj prijateljev in znancev kliničnih psihologov, ki so vrhunski strokovnjaki.
Zakaj se še dodatno tako jezim nad njimi te mesece?
Ali veste, da še vedno čakamo na spremembo zakonodaje, ki od septembra 2024 dalje kliničnim psihologom praktično daje monopol nad odločanjem o tem, ali družini otroka z avtizmom in pridruženo motnjo v duševnem razvoju pripada višji DNO in DPID ali ne?
Dober biznis za vse, ki so na lepem ugotovili, da je bolj perspektivno v privat sektorju. Da lahko zaslužijo od 350 do 700 EUR s prepisovanjem mnenja drugih.
Mnenje drugih v multidisciplinarnem timu pri dodeljevanju teh socialnih pravic nima nobene teže. Niti mnenje zdravnika, kar je meni totalno skregano s pametjo.
Kot ne-psiholog se stalno sprašujem o tem, zakaj moje klinično mnenje o področju, za katerega sem se zverzirala in sem tretirana kot priznani strokovnjak (v tujini bolj kot doma), avtomatično velja manj kot mnenje nekega kliničnega psihologa. S tem, da imamo oboji enako let izobraževanja za sabo. Tudi jaz sem se šolala 19 let, s tem, da sem generacija, ko smo imeli še osemletko in univerzitetni študij.
“DIPLOMA JE SAMO PAPIR. PRAVA USPOSOBLJENOST IN IZOBRAZBA SE VIDITA V ODNOSU IN V VEDENJU STROKOVNJAKA.”
Osebno menim, da je multidisciplinarni tim skupek enakovrednih članov, kjer vsak prispeva po svojih kompetencah. Včasih ima lahko drug poklic tudi uvid v nekaj, kar klinični poklici (še) nimajo.
Včasih so se tudi pripravljeni dodatno podučiti ravno, ker imajo občutek, da se je treba stalno dokazovati nekomu, ki misli, da se učenje konča s titulo.
Časi nadvlade določenih poklicev so passé. Čas je, da začnemo sodelovati v dobrobit naših obravnavancev!
Pa pustimo mojo nejevoljo nad primatom, ki so si ga klinični psihologi sami določili. Občutek večvrednosti, ker je tam tisti pridevnik “klinični”.
Boli me, ker ob tem pridevniku žal premnogi pozabijo, da ne vedo vsega in s tem delajo več škode kot koristi posameznikom, ki imajo pogosto tudi težave na področju duševnega zdravja, ko jih sistem zataji.
Vzemimo primer postavljanja diagnoze avtizma, ADHD, disleksije itd. v odrasli dobi.
Tudi nad tem imajo radi primat. To bo kristalno jasno, ko se bodo spisali podzakonski akti za nedavno sprejeto novelo Zakona o visoki šoli. Diagnostično ocenjevanje bodo izvajali – wait for it – klinični psihologi.
Dejstvo je, da vedno več odraslih išče pot do diagnoze. Večinoma jo iščejo, da končno dobijo potrditev in s tem vsaj malo duševnega miru.
The Importance and Power of Autistic Self-Diagnosis
Le redki imajo od tega finančne ali podobne koristi. Pri nas je možna le korist v smislu prilagoditev na faksu. Če obstaja še kakšna druga tovrstna korist, je ne poznam in mi jo prosim čimprej sporočite.
Po Sloveniji imamo kar nekaj CDZO, kjer bi morali to delati, pa večinoma za takšno diagnosticiranje nimajo kompetenc. Nekateri sicer mislijo, da jih imajo, a praksa žal pokaže vse drugo.
Zato je padla ideja, da bi naredili še en strokovni center, ki bi dobil državne milijone in bi v njem delali tovrstno diagnosticiranje tisti, ki že zdaj ne obvladajo področja. Torej tisti, ki jim jaz ne bi zaupala niti zlate ribice.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj