Danes sem zaustavila delovanje dveh mojih zelo obiskovanih FB skupin v okviru našega društva Izjemen.si. Strani, kjer so mnogi dobili brezplačno pomoč in podporo, našli nasvete za delo s svojimi otroki in postali del skupnosti, kjer se lahko čutijo sprejete.
Ne, ni se mi zmešalo.
Ne, nisem žleht, ker sem si drznila zaustaviti skupini.
Obe skupini sem ustanovila pred daljnjimi 8 leti in imata že tisoče članov. Ustanovila sem jih, ker sem pogrešala podporo ob mojem soočenju s sinovimi izzivi. Takrat se mi je zdelo, da sem sama za vse in me nihče ne razume.
Kmalu zatem smo uradno ustanovili še društvo, ki ima krepko čez 100 članov. Tam nudimo kar nekaj storitev, naredili smo blog in spletno stran z raznovrstnimi informacijami. Podpiramo številne družine, nekatere tudi preko meja te države. V društvu delujemo prostovoljci, ki smo hkrati strokovnjaki in starši. Za naše delo nimamo plačila, pogosto predavamo zastonj ali prejemke usmerimo v nadaljnje delovanje tega društva. Pogosto tudi v naša izobraževanja, da lahko brezplačno ali po ugodnih cenah izobražujemo naprej.
Članarina za društvo je v višini članovih finančnih zmožnosti. Po prvih letih, kjer je to pomenilo več kot pol brezplačnih članarin, smo omejili minimum najprej na 5 EUR letno, letos pa na 10 EUR. Vsekakor ni veliko v primerjavi s članarinami v drugih sorodnih društvih.
Letos se nam je začelo dogajati, predvidoma z dvigom minimalne članarine ali z vsesplošno draginjo, da imamo precejšen upad plačnikov članarin. Prvič smo doživeli tudi neplačilo storitev, kotizacij in cenkanje za kotizacije. Društvo je finance usmeril v delno plačilo teh kotizacij. To je pomenilo, da smo z vsako izvedbo seminarjev bili v minusu, naši predavatelji so tudi konkretno znižali svoje postavke.
Še bolj zanimivo pa je bilo, da se ljudje kar naenkrat niso več prijavljali na naše brezplačne storitve ali na krepko znižane cene ponujenih seminarjev.
To dvoje mi ne gre skupaj. Najprej draginja – ko ponudiš ceneje, pa ni interesa. Zagotovo ne more biti kvalitetno, če je ceneje kot drugje.
Potem sem se začela spraševati, kako smo prišli do sem. Kako se najbolje lotiti tega protislovja.
Iskreno povedano – nimam pojma.
Zato je bil moj prvi odziv deprivacija ljudi do enostavnih poti, preko instant reševanja problemov v FB skupinah in morda tudi moj izjemno potreben počitek. Do vseh storitev društva bodo za člane še vedno možni klasični dostopi, dejavnosti se niso zaustavile.
Res ne vem, če sem se prav odločila, me vseeno peče vest. Mnogim smo na ta način uspeli pomagati – to je pa tudi naš glavni cilj. Ne finance. Naš cilj je oblikovanje skupnosti. Zato sem se s to idejo raje samo spogledovala nekaj mesecev in je do danes nisem želela realizirati.
Pika na i ta vikend je bila, da sem doživela grozno finančno izkušnjo v zasebnem življenju. Ostali smo brez načrtovanih počitnic in brez plačanega denarja zanje. Enostavno so ponudniki zadevo odpovedali in rekli, da so denar vrnili, z odvzeto administrativno takso seveda. Že ta taksa me je bolela. Denarja (glavarine) kljub temu ni bilo do dogovorjenega roka in ga po vsej verjetnosti ne bomo nikoli več videli.
Meni se to zdi nepojemljvo.
OK, res bom zdaj gagala in garala nekaj mesecev, da to izgubo prinesem noter, a bomo preživeli. Odšli bomo tudi na krajše počitnice.
Bolj kot izguba denarja me boli razmišljanje družbe.
“Tako je pač! Nič ni zagotovo. Kdaj zmagajo tudi nepošteni in jim ne moremo nič!”
Kako ni nič zagotovo?! Če plačam storitev, jo pričakujem opravljeno. Če ne bo opravljena, se vrne denar. Tako, kot smo od nekdaj delali v našem društvu.
Zakaj policija, varstvo potrošnikov, banke itd. ob takšnih goljufijah nič ne ukrenejo? Zakaj se mi celo posmehujejo, kako sem naivna, ko pričakujem fair play, pravno korektno poslovno prakso?!
Kam smo šli kot družba, da je goljufanje dovoljeno oz. ni sankcionirano?
Kam smo prišli kot družba, da je brezplačno oz. poceni nujno nekvalitetno?
Navsezadnje, kam smo prišli kot družba, da se kar pričakuje, kako bomo nekateri naivneži vlagali svoj čas in energijo, pa tudi denar v zadovoljstvo drugih, mi pa bomo potegnili črto na vseh koncih?
Temu zdaj delam konec!
Ne mislim več drveti v prepad moje naivnosti in dobrodelnosti, medtem ko do mene ne bo nihče drug enako korektno postopal. Jaz bom povsod plačala kotizacijo, članarino, itd. Vsem se bom zahvalila za pomoč in podporo. Nič mi ne bo samoumevno.
Razumem, da ne morem drugih prisiliti, da razmišljajo enako kot jaz. Lahko pa sebe prisilim, da razmišljam enako kot oni. Egoistično in omejevalno.
Do kdaj?
Morda bom zdržala le en dan, morda par tednov, mesecev. Morda se za vedno spremenim. Nimam pojma…
Kakorkoli že, meja je prestopljena. Zdaj pa čakam, da me družba preseneti in reče, da narobe razmišljam. Da ni cel svet egoističen in ne zna reči ne hvala ne prosim.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj