Čutim, da me spet malo zmanjkuje… A tokrat prihajam pripravljena!
Od moje zadnje izgorelosti je minilo dobro leto.
Tisti, ki me poznate, veste, da ne izgorevam zaradi delovne preobremenjenosti. Vedno sem in še bom zelo profilična, ko sem in bom pri energiji.
Izgorevam ob socialni in senzorni preobremenjenosti.
Pri prvi je predvsem problem maskiranje in mimikriranje, ki mi vzameta ogromno duševnega zdravja in kognitivne energije. Pri drugi je problem, ker svet ni narejen za moje senzorne preobčutljivosti.
V času od moje zadnje izgorelosti je bilo kar nekaj sprememb.
Čeprav sem se naučila bolje poslušati svoje telo, mi telo prepogosto sporoča: “FU”. Že nekaj tednov sem izjemno utrujena, k čemer močno pripomoreta novonastali sladkorna bolezen tipa 2 in alergija na vse možno cvetenje. Zato veliko spim in poležavam, da se vsaj malo spravim k sebi.
Psihično, po drugi strani, sem še v redu. Točno vem, kaj hočem in česa ne.
Že dolgo nazaj sem odslovila vse čustvene vampirje, ki so mi čučali energijo. Zaključila sem tudi s projekti, ki so me izčrpavali in mi bore malo vračali koristi.
Srečo imam, da imam tako v službi kot doma zdaj precej bolj razumevajoče se okolje, ki mi dovoli biti jaz. Seveda ne vedno, a vsaj večino časa. Predvsem takrat, ko to najbolj potrebujem.
Senzorno sem tudi precej bolje opremljena. Loopice in popoldanska senzorna deprivacija so moja stalnica.
Dolce far niente tudi.
Odmor brez drugih dražljajev.
Moji otroci že tako veliki, da si to lahko privoščim.
Po možnosti ob gledanju mojih najljubših nanizank celo popoldne.
Zdaj tudi vem, če me bo še bolj zmanjkovalo, da to ni nič katastrofalnega. Na koncu tunela bo vedno luč, tudi, če se tisti trenutek ne bi počutila v redu.
Vem tudi, kaj mi pomaga in kaj moram narediti. Se odklopiti od ljudi in od aktivnosti in priklopiti na moj safe mode.
Mislim, da sem vam že pripovedovala o teoriji žlic in vilic, ki sta mi zelo blizu.
Teorija žlic se uporablja na področju duševnega zdravja in govori o tem, kako imamo omejen obseg zmožnosti soočanja z vsakodnevnimi stresorji. Bistvo je, da moramo poskrbeti za to, da svoje žlice uporabimo za to, kar je nam pomembno.
Kaj pa vilice?
Teorija vilic je nadgradnja teorije žlic. Če bi hoteli biti bolj natančni, bi morali v Sloveniji to prevajati kot teorijo nožev. Saj veste, tistih “v hrbet” in še kam drugam.
Človek lahko prenese vilice oz. nože do neke mere. A ko je vsega preveč, se mehanizmi soočanja z izzivi poslabšajo.
Zato je na področju duševnega zdravja potrebno poskrbeti za čimboljše ravnovesje med žlicami in vilicami (noži). Brez enega ali drugega ne gre, takšno je življenje.
Želim vam čimveč žlic in čim manj vilic 💪!
P. S.
Maj je mesec ozaveščanja o duševnem zdravju. 1 od 4 ljudi ima izzive na področju duševnega zdravja. Takšna osrba lahko sedi poleg tebe v avtobusu. Lahko je del tvoje družine. Lahko si to ti!
Smo močnejši od anksioznosti in depresije. Smo več od tega! Ne bodo nas ugnobile. Res nas upočasnijo ali zaustavijo, a za to, da začnemo skrbeti sami zase. Naša zgodba je daljša in jo moramo deliti z drugimi. Glasno govoriti o tem.
Imeti izzive na področju duševnega zdravja ni sramotno. Naj ne pomenijo, da je konec, naj bodo izzivi del zgodbe o tem, da zmoremo zmagati vsakdan.
Podprite osebe z izzivi na področju duševnega zdravja. Pokažite, da jih vidite in slišite, da jih imate radi. Pokažite jim, da zaradi izzivov niso manj vredni.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj