Skozi moje roke je v več kot 20 letih šlo preko 2.000 otrok in njihovih družin.
Najpogosteje sem spoznala mame. Z leti tudi vedno več očkov. Pa babice in dedke, tete in strice, brate in sestre. Rejnike in rejnice.
Najtežje je bilo družinam, kjer otrokovi pomembni drugi niso sprejeli otroka takšnega kot je.
Pa pustimo stati tiste, kjer družine neumorno iščejo zdravilo za avtizem. Te še nekako skušam razumeti, saj je diagnoza strašljiva, sploh ob pridruženih izzivih in večji potrebi po pomoči in podpori.
Težje razumem tiste, ki diagnoze v celoti zanikajo.
Nekateri izmed teh potrebujejo samo čas, da se poslovijo od ideala otroka, ki so si ga oblikovali. Preidejo skozi začetne faze žalovanja. Sprejemanje namreč pride za fazo zanikanja.
Težko mi je predvsem pri družinah, kjer nekdo v celoti zanika obstoj nevrorazličnosti. Kjer dajejo ostalim družinskim članom vedeti, da s sprejemanjem diagnoz niso dobri starši, da je kriva njihova vzgoja itd.
Zato jaz te nejeverne Tomaže povabim k sebi na obravnavo v službo ali na rehabilitacijske izlete preko društva. Z večino imamo produktivne pogovore. Vsaj meni se tako zdi. Seveda so tudi takšni, ki me naderejo, kaj se grem.
Težko je družinam, kjer eden o otrokovih pomembnih drugih ne verjame. Res težko. Ko ni občutka varnosti in podpore.
Nekatere takšne družine tudi razpadejo. Starši se ločijo. Prekinejo stike z babicami in dedki.
Koliko stisk bi lahko preprečili, če bi le lahko bolje ozaveščali. Če bi lahko kako dosegli te ljudi in jim odprli oči!
Današnja objava je namenoma kratka, saj si želim dodati vaša razmišljanja o tej temi. Dopisati vaše izkušnje.
P. S.
Ne vem zakaj ne morem komentirat pod člankom, ampak moram, zato bom tu. Hvala Jerneja Terčon za tvoje ‘opomnike’. Pogosto skrbni starši (berite: mame) dobivajo komentarje: ‘tale mama prevec komplicira’. In v situaciji, ko bi nujno potrebivale podporo širse družine in okolja, ker ne odnehajo, ostanejo same (pa ne le brez partnerja, moža). In potem svoja polena z veseljem pobirajo še t.i. strokovnjaki po šolah in vrtcih, ki v prepričanju, da je najbolje otroka (in mamo) ‘vreči v vodo in bo zaplaval’, in jih skupaj z bliznjimi mečejo pod noge. Hvala za podporo takih kot si ti/ste vi vsi.♡
(Mojca Vilfan)
IZJEMEN.SI 
Komentiraj