Ta teden sem bila na posvetu Skrivni svet avtizma, ki ga vsakoletno organizira Glasbeni center DO RE MI. Vsako leto grem na ta posvet, če le zmorem.
Zakaj? Ker me vedno znova navdihne. Pa ne le zaradi izjemnih glasbenih nastopov izjemnih avtističnih glasbenikov. Nal, Gašper, Mark in ostali so fantastični avtistični glasbeniki, vsak s svojo intenziteto po podpori in vsak s svojo izjemnostjo pri glasbenem udejstvovanju.
Posvet me navdihuje tudi zaradi v nebo segajoče se pozitive, zaradi iskanja dobrega v avtizmu. Nekaj, k čemer jaz že dolgo stremim in za ta pogled na avtizem skušam okužiti še druge.
Gonilni sili posvetov, Nuša Piber in dr. Katarina Habe že s svojo prezenco navdihujeta. Samo stopiš v isti prostor z njima in čutiš vso ljubezen in toplino, ki jo skrivni svet avtizma prinaša. Vzajemno sprejetost, spoštovanje in naklonjenost. Čistokrvno inkluzijo.
Prvič sem šla ma ta posvet pred 4 leti. Čisto po naključju. Povabil me je kolega specialni pedagog, da bova lahko kaj med srečanjem debatirala in da končno spoznam pravo inkluzijo. Odločila sem se zadnji hip, brez kakršnega uvida v to, kaj me čaka.
Isto leto smo po nenavadnem spletu naključij v dar dobili klavir. Podarila nam ga je neznanka na Facebooku, ki je prebrala zgodbo o naši družini.
In moja hči je začela hoditi v glasbeno šolo. Leto kasneje ji je sledila še sestrica. Ena zdaj igra klavir, druga violončelo. Ne jaz ne mož nisva glasbenika. Podpirava ju po najboljših močeh. Moje znanje osnov in zmožnost igranja Kuža pazi so že davno presegle.
Seveda je bilo kar nekaj ovir na njuni glasbeni poti. Od tega, da je imela starejša hči težave z branjem not zaradi disleksije in z ustreznim doziranjem moči pri učenju “krofov” (poziciji prstov, ko udariš po klavirski tipki). Do tega da mlajša letos dokončno zaključuje glasbeno šolo, ker se ji je zamerilo, da jo je učiteljica prvega razreda lani prvič vrgla pri NGL, piko na i pa so postavili številni nenapovedani nastopi, kar aspiji vsekakor ne maramo.
Nuša mi je kot staršu ob vseh teh zgodbah vedno znova stala ob strani in svetovala, kaj lahko še naredimo. Roko na srce, redni pouk ni vedno prijazen do nevrorazličnih otrok. To je in verjetno tudi bo naša družina še kako čutila.
Glasbeni center DO RE MI in podobni inkluzivno naravnani centri po Sloveniji so pravi balzam za dušo. Želim si, da bi postali vzor vsem glasbenim šolam. Ne le na papirju in skozi neka uradna navodila, ampak tudi po duši in srcu.
Premike odločevalcev za uvedbo posebnega programa z ustreznimi prilagoditvami v glasbenih šolah in na usposobljenost glasbenih pedagogov za delo z nevrorazličnimi še čakamo. Sedaj so končno oblikovali delovno skupino. Upamo na najboljše.
Na posvetu je dr. Lia Katarina Kompan Erzar govorila o odnosu. To mi je všeč, ker malokdo med psihologi govori o pravem, pristnem odnosu. O vzajemnosti med avtistom, starši in pedagogi. Nezavedno je govorila o problemu trojne empatije. Med vsemi deležniki morajo biti vzajemna sprejetost in spoštovanje. Mentor ali starš naj bo avtistu v podporo, ko jo potrebuje in v spodbujanje z daljave, ko zmore sam.
Sledila je predstavitev dr. Kaja Korošec, ki nam je predstavila izsledke njene doktorske disertacije.
Kako glasba vpliva na avtiste?
Kogar koli bi vprašali, bi takoj rekel, da pozitivno. Glasba spodbuja blagostanje, spodbuja osebni razvoj in omogoča večjo povezanost z ljudmi okoli.
Glasba lahko povzroča tudi negativna doživetja. Od senzorne preobremenitve do dodatne potrebe po maskiranju, stiske ob nastopanju pred drugimi.
Predavala nam je tudi starosta slovenske specialne pedagogike, dr. Branka D. Jurišić, ki je predstavila vpliv glasbe skozi raziskovanje z dokazi podprtih ugotovitev o povezavi med glasbo in avtizmom.
Poseben privilegij je bilo predavanje dr. Adama Ockelforda iz univerze Roehampton v Londonu, ki je predstavil Sound of Intent.
https://www.soundsofintent.org/
Vrhunec posveta je bila okrogla miza. Uf, kako s pozitivnimi čustvi nabit pogovor o tem, kaj vse lepega nam avtisti prinesejo v življenje. Kar dlake mi gredo pokonci, ko podoživljam ta pogovor, ki me je resnično presunil.
Polna pozitivnih vtisov sem odšla s posveta v želji, da bi bil ta posvet lahko vzor mnogim drugim na temo avtizma. Z željo, da se končno nehamo pogovarjati samo o tem, kaj vse je narobe z avtizmom in na glas povemo, kaj vse je lahko prav!
Zdaj sem v Portorožu in komaj čakam na večer, ki bo spet glasbeno naravnan. Že tretjič bo namreč festival Melodije modrega sonca. Lepo vabljeni v hotel Histrion danes ob 20h!
P. S.
Darka me je prijazno opomnila, da smo vmes tudi za nekaj trenutkov raziskovali telo po Feldenkrais metodi in odpirali prsni koš. Izredno bogato srečanje🙏 Hvaležna.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj