Trenutno se boji bijejo za oz. proti uveljavitvi novega Zakona o psihoterapiji.
Zaokrožilo je pismo specializantov klinične psihologije, psihiatrije ter otroške in mladostniške psihiatrije z opozorilom o pasteh prihajajočega zakona o psihoterapiji, ki (po njihovem mnenju) “v zdravstveni sistem spušča terapevte, usposobljene za pomoč zdravim ljudem v različnih življenjskih krizah, a brez znanja in kliničnih izkušenj za prepoznavanje, diferencialno diagnostiko in celostno zdravljenje pacientov z duševnimi motnjami.”
Združenje psihoterapevtov je na to objavilo naslednji odgovor:
Nerodno zagovarjanje nasprotovanja svojega podmladka so nato blažili specialisti, ki pravijo, da si želijo le regulirano področje in nemedicinske psihoterapevte v drugih sistemih, ne v zdravstvenem.
Vsekakor podpiram regulacijo in ločitev zrn od plev. Kaj pa, če za nekoga plev pomeni, da se pavšalno zavrača vse na račun nekaterih neprimernih? Dobro vemo, da tako zvani evidence-based ne pomeni nujno korektnega pristopa.
Sama sem že več kot 28 let uporabnica tako javnega kot zasebnega sistema za pomoč pri mojih težavah na področju duševnega zdravja.
Moram reči, da mi od par deset različnih strokovnjakov v javnem sistemu, od pedopsihiatrov, psihologov in kliničnih psihologov v najstniškem obdobju ter vseh strokovnjakov naštetih strok v odraslem obdobju ni znal pomagati skoraj nihče.
Dobila sem en kup diagnoz. Ena bolj grozna od druge. Dobila sem tudi en kup zdravil, ki mi nobena niso pomagala. Zadnja so mi tako uničila telo, da imam zdaj sladkorno. Ja, tako je – antidepresivi lahko povzročajo moteno delovanje trebušne slinavke, kar je znano dejstvo na vseh psihiatričnih oddelkih.
Največ podpore in pomoči sem dobila pri zasebni psihologinji, psihoterapevtki, ki je poznala nevrorazličnost. Njeni velecenjeni kolegi jo imajo za šarlatana, ker deluje izven njihovih predstav o tem, kaj je “prava psihoterapetska pomoč”. Njen pristop ni evidence-based, zato je neustrezen.
Jaz trdim, da se je boljijo, ker zna delati. Da varujejo svoj vrtiček, ki ga ponekod še vedno obdelujejo po zastarelih tehnikah in pristopih.
Ali veste, da nekateri strokovnjaki, ki imajo vse potrebne titule in “pravo” izobrazbo, še vedno delajo po pristopih, oblikovanih v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja?
Ali veste, da jih na faksu in na specializacijah še zdaj nekateri učijo, da delajo po teh, več kot tri četrt stoletja starih metodah? Po metodah, ki že v času sodobnikov niso bile korektne in so imele bore malo uspeha, kaj šele 80 let kasneje. Tako imamo mlajši kader, ki je spet usposobljen po principih, ki ne delujejo. Sploh pa po protokolih, ki za vsakega s kančkom zdrave pameti, ne držijo vode.
A strokovnjak se lahko tekom dela izpopolni, posodobi svoja znanja in kompetence. Če se je za to pripravljen potruditi, seveda.
Bolj od zastarelih učnih načrtov mene osebno bolijo čakalne dobe.
Nujna psihološka in psihiatrična pomoč mora biti takoj in ne čez najmanj 3 dni, redna pa čez 2 leti.
Me pošteno jezi, da še kar vrtičkajo in vzdržujejo čakalne dobe na nedopustni dolžini. Pogosto kompeksne primere nekako zavržejo, jih naprtijo drugim, lahke pa žulijo v nedogled.
Povrhu pa si drznejo še reči, da v nekaj ne verjamejo, ko pridejo do področja, ki ga ne obvladajo.
Ne verjamejo v strokovnost nemedicinske stroke.
Ne verjamejo, da lahko nemedicinska stroka v času, ko se njih čaka, vsaj malo pomaga.
Ne verjamejo, da lahko sodelujejo z nemedicinsko stroko.
Ne verjamejo, da DSM 5 in MKB-11 nista nezmotljivi, sveti knjigi. S tem, da se pri nas po 12 leti obstoja nadgrajene verzije še vedno uporablja stara verzija, tj. revidirana MKB-10.
Namišljeni bolniki v psihiatričnih bolnišnicah
Tale prispevek mi je dal kar misliti, kako postopajo strokovnjaki z vsemi titulami in certifikati ob napačnih premisah o posamezniku pred njimi.
Vsekakor psihiatrija, klinična psihologija in druge sorodne vede, ki diagnosticirajo duševne motnje, niso in ne morejo biti nezmotljive.
Diagnostična ocena se naredi na podlagi anamneze in opazovanja vedenja. Izpolnjujejo se takšni in drugačni vprašalniki. Če so določeni srečneži (srečneži jim pravim, ker so prej izjema kot pravilo) kandidati za bolj poglobljeno diagnostiko, se naredijo še bolj poglobljeni psihometrični preizkusi. Pa pustimo dejstvo, da so leti umerjeni napačno (sploh za ženske, druge rase in kulture, nevrorazlične itd.).
Zmotljivost strokovnjakov v določenem deležu je aksiom. Vprašanje pa je, kaj naredi strokovnjak, ko se začne dvomiti v njegovo oceno. Ko vsi znaki govorijo v prid tega, da je “pacient pozdravljen”.
Kako so sploh prišli do skoraj 2 mesecev hospitalizacije psihično zdravega posameznika?!
Jaz osebno sem naklonjena, da se priznajo določene oblike psihoterapije, ki ne izhajajo iz medicinske podlage. Če ne v zdravstvenem sistemu, pa vsaj v šolskem ali socialnem. Samo da je več ustrezno regulirane podpore za ljudi v stiski.
A veste, zakaj sem naklonjena temu?
Ker medicina ni vsemogoča, ker klinična psihologija ni vsemogoča. Ker so oboji zmotljivi in ponekod niso primerni za določene uporabnike, a tega nikoli ne bi priznali.
Sploh pa me žalosti vrtičkarstvo. Raje bi imeli, da ob čakalnih dobah vsi pocrkamo, kot pa, da nekdo vskoči vmes in pomaga.
Vsaj pri blažjih duševnih stiskah in s tem skrajša nedopustno dolgo čakalno dobo za tiste najbolj potrebne. Po drugi strani se tako poskrbi, da se klinični kader začne ukvarjati le s kompleksnimi izzivi (ne pa, da recimo klinični psiholog dela izključno sistematske preglede).
Žal obstaja tudi vprašanje, kje je garancija, da bo klinično usposobljeni strokovnjak res pomagal? Če se ga tako dolgo časa čaka, potem morajo biti njegovi nasveti zlata vredni… Jok brate, odpade!
Ne rečem, da jim ne zaupam. To so moji kolegi in v veliki večini delajo dobro. Nekateri zelo dobro. So pa med njimi tudi takšne cvetke, ki jim ne bi zaupala niti zlate ribice, kaj šele posameznika z duševno motnjo.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj