Kako ob meltdownu

Urša Kutnar, glas nevrorazličnih in goreča zagovornica upoštevanja načela dvojne empatije, je med svojimi objavami par dni nazaj takole razmišljala.

Na nedavnem predavanju v Žalcu sem govorila o temi, ki jo redko odpiram tukaj – o tem, kako hitro družba obsoja starše avtističnih otrok.
Tudi moja starša sta slišala vse mogoče:
»Ne znata je vzgajati.«
»Morata jo prijeti v roke.«
»Razvajena je.«
Žal te zgodbe niso redke. Skoraj vsak starš avtističnega otroka jih pozna. Zakaj? Ker družba še vedno težko sprejema, da nekateri svet doživljamo drugače. In zato včasih potrebujemo drugačen pristop.

Običajna »vzgoja« preprosto ne deluje – ne glede na to, koliko se starši trudijo. Kolikokrat ste bili v trgovini in videli otroka, ki se joka, meče po tleh, kriči Verjetno že večkrat. In kaj vam gre takrat po glavi?
»Joj, ta otrok je razvajen.«
»Saj ga sploh ne zna umiriti.«

Pogledi. Sodbe. Včasih še kakšen komentar: »Pa dajte ga že umiriti, no.«

Ampak ste kdaj pomislili … Da je otrok morda avtističen? Da je trgovina zanj senzorično preobremenjujoča? Da je bil prej cel dan v šoli ali vrtcu, kjer se je komaj držal skupaj? Da se starš trudi po svojih najboljših močeh? Da morda zaradi težav s spanjem ne spita že en teden?

Kaj lahko storite drugič? Namesto da gledate – vprašajte, če lahko pomagate. Namesto da komentirate – bodite prijazni. Namesto da sodite – poskusite razumeti. Avtistične osebe včasih ne moremo nadzorovati izbruha.
In ko se enkrat začne, ga ne moremo ustaviti.

To ni vzgojna napaka. To je naša realnost. Trgovina. Rojstni dan. Sprehod. Dogaja se povsod.

Zato prosim, zapomnite si. Vidite izbruh. Ne vidite zgodbe. Ampak zgodba je tam. In včasih potrebuje samo malo več razumevanja.

##razumevanje #avtizem #ozaveščanje

Meltdowni ali izbruhi (jaz imam kar malo težav s prevodom, saj beseda izbruh prehitro dobi negativno konotacijo in asociacijo na izpad / izbruh trme) so del našega, nevrorazličnega življenja. Tisti, najmanj prijeten del. Vsaj zame!

V prvi vrsti je seveda potrebno ločiti med meltdownom in tantrumi, ki so, kot smo že omenili, izbruhi trme.

O tem, zakaj prihaja do meltdowna in kako postopati, smo ravno pred kratkim pisali.

Avtistični izklop in vedenjski izpadi

Seveda od viška glava ne boli…

Žal meltdowni niso tako nedolžni kot si kdo misli.

Moja Meta Štravs pravi, da so meltdowni tako nevarni kot epilepsija. Puščajo lahko nepopravljive posledice na možganih.

Ko je dovolj nakopičenih reakcij, ko pride telo do svoje meje, lahko pride tudi do nepopravljivih posledic. Do avtistične izgorelosti ali avtističnega izklopa, kjer lahko v nekaterih, sicer na srečo ne tako pogostih primerih, pride do nepopravljivih kognitivnih ali telesnih posledic.

Posameznikove funkcije lahko padejo iz povprečnih na zelo nizke, otrok mora iz programa redne osnovne šole na posebni program. Lahko pristane na vozičku. Lahko postane popolnoma nepokreten.

S tem se ni za hecati. Zato tudi toliko težimo z ozaveščanjem ter od sveta zahtevamo razumevanje in podporo.

Podpora okolja je izjemno pomembna. Kako se bomo odzvali, še posebej. Sploh regulacija s koregulacijo je ključnega pomena. O tem smo že pisali.

Pomagaj mi, da se reguliram

Regulacija z regulacijo

Kako se odzivate, ko ima otrok meltdown? Vsekakor mu takrat nič ne prigovarjajte, ga ne nagovarjajte, mu ne težite, zakaj. Meltdown je treba spustiti, narediti okolje varno in čakati, da mine. Tako kot orkan, ki se ga ne da z nobeno silo ustaviti.

Meta Štravs svetuje, da pri uravnavanju meltdowna, sebi v prid uporabimo uravnavanje senzornih prilivov.

1. Temperaturna sprememba (odprimo okno)
2. Svetloba (ugasnimo luč)
3. Globoko umirjeno dihanje (koregulacija)
4. Vonj (posamezniku ob izbruhu omogočimo vonjave, ki ga pomirjajo; no tu je potrebno vedeti, kaj dotičnega posameznika pomiri in ne, kaj splošno znano pomirja – morda je to vonj, ki vsem ostalim smrdi)
5. Dotik (naj bo le v izjemnih primerih, nujno toliko časa, da je posameznik po mentdownu popolnoma miren – moramo dobro premisliti, če imamo dovolj časa, da smo zraven, potrebno je ustrezno odzivanje in doziranje moči).

Pri verbalnih otrocih pa se lahko poslužimo tehnike senzornega sidranja: Povej 5 stvari, ki jih lahko vidiš. Povej 4 stvari, ki jih lahko slišiš. Povej 3 stvari, ki jih lahko vonjaš. Povej 2 stvari, ki ju lahko okusiš. Povej 1 stvar, ki se je lahko dotakneš.

To ni le vaja pozornosti, ampak je je tudi vaja za umiritev živčnega sistema, ki je v trenutku meltdowna v stanju pretirane vzdraženosti.

Meta še pravi, da “meltdown ni vedenjski problem. Je posledica preobremenitve živčnega sistema, ki jo je treba resno jemati. Le z razumevanjem, pravočasnim zaznavanjem prvih znakov in z mirno, sočutno podporo lahko preprečimo hujše posledice.”

“STARŠI AVTISTOV POSTANEJO STROKOVNJAKI V RUTINAH, UDOBJU IN USTVATJALNEM MIŠLJENJU. PREOBLIKUJEJO MELTDOWNE V TRENUTKE IN IZZIVE V POVEZANOST.”