Ta teden smo doživeli poplavo objav o avtizmu. Glavni namen je bilo ozaveščanje. Bi si pa želela kaj več – razumevanje, sprejemanje in spoštovanje.
To so odzivi, ki bi morali veljati za vse ranljive skupine ljudi na svetu, kakršne koli so že.
Žalosti me, ko smo že četrt stoletja v tretjem tisočletju in se še vedno lovimo okoli ozaveščanja. Še najbolj skrb vzbujajoče pa je, da je levji delež tega ozaveščanja informiranje drugih, kaj vse je lahko narobe z nami.
Uf, kako to zaboli, ko ne najdejo niti ene pozitivne lastnosti predstavnikov ranljivih skupin. Ko je nevrorazličnost zanje le motnja in so prilagoditvene težave le enostranske.
Po drugi strani pa sem izjemno hvaležna za nevrotipične posameznike, ki v nas najdejo dobro. Kot npr. Nuša Piber iz glasbene šole DO RE MI.
Tisti fantastični posamezniki, ki nas imajo pristno radi, nas razumejo, cenijo, spoštujejo. Tisti, ki se vprašajo, zakaj ne govorimo o dobrih lastnostih. Tisti, ki se vprašajo, kaj lahko okolje ponudi, katero prilagoditev, da bodo te dobre lastnosti prišle do izraza.
Nušo poimensko izpostavljam zato, ker je nedavno čutila mojo stisko ob pomanjkanju izpostavljanja močnih področij pri avtistih v strokovnih krogih. Čutila je moj nemir, mojo žalost in mojo jezo. Nato me je pomirila s svojo prezenco in svojim pogledom na avtizem, ki je v mnogih vidikih še bolj sprejemajoč in spoštljiv kot moj.
Tale zadnji stavek zveni malo čudno za advokata avtizma. Ja, celo bolj od mene. Ker jaz, ko nisem sama regulirana in v dobri koži, enostavno nimam dovolj žlic, da bi se predano in pristno tega lotila tako kot Nuša. Pristno mogoče, predano pa ne vedno.
Zato res toplo priporočam, da naslednji teden pridete na njen posvet Skrivni svet avtizma, kjer bo bistvo ravno to, za kar se borimo. Razumevanje, sprejemanje in spoštovanje.
https://www.facebook.com/share/v/1AAjGzBcRy/
Prijavnica za posvet Skrivni svet avtizma
Zdaj sem malo zašla…
Osnovni namen te objave je bil, da moramo iti preko ozaveščanja. V skupnosti krvavo potrebujemo sprejemanje in razmišljanje o problemu dvojne empatije. Potrebujemo predane posameznike, ki bodo za nas dovolj močni, ko mi tega ne zmoremo.
Navdih za to objavo sem dobila ob tem videu:
Jaz sem takšna, kot sem. S svojimi močnimi področji in s svojimi izzivi. Kdaj eni in kdaj drugi prevladajo.
Ne rabim polen pod noge od psihopatskih in nesamozavestnih posameznikov. Le-ti mi samo jemljejo žlice. Najbolj žalostno je, da si jih že sama jemljem dovolj, v pogostem avtodestruktivnem tempu in predelovanju sveta. Že sama sem sebi največja ovira.
Saj poznate teorijo žlic? Za vsak slučaj imate tu osnovne podatke iz spleta.
https://en.m.wikipedia.org/wiki/Spoon_theory
https://me-pedia.org/wiki/Spoon_theory
Mnogi me kritizirajo, da preveč poveličujem nevrorazličnost in gradim družinam gradove v oblakih. Nikakor ne! Še pogosteje od tega pišem o naši ranljivosti in o nezmožnosti prositi za pomoč. O skorašnjem neobstoju ustrezne podpore, ki bo jo rabili.
Ni vse zlato in ni ves gnoj smrdljiv. To je moje sporočilo.
Ozaveščanje vsekakor. Nujno tudi vse ostalo! Moji petkratni Aji.
A boste zmogli?
Vesela sem, da bo, če (ko) jaz ne bom zmogla, boj za nas prevzel nekdo drug!
Toliko, da si naberem žlice. Potem bom zmogla tudi pomp!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj