Milena Miklavčič, meni zelo ljuba pisateljica in kolumnistka, je nedavno na Facebooku zapisala anekdoto:
Anekdota o zlobnem trgovcu
V vasici, obdani z gostimi gozdovi, je nekoč živel bogat trgovec po imenu Gregor. Njegova duša je bila prav toliko temna in zlobna kot zajetna torba zlatnikov, ki jo je hranil pod deskami v svoji kamri.
O njem je šel glas, da se je leta in leta bogatil z izkoriščanjem vaščanov, ki so bili precej naivni, preprosti, a dobrosrčni ljudje.
Ko je bila letina slaba, je dvignil cene moke in kruha, drva za zimo pa je prodajal za trikratno vrednost. Ljudje so vse to molče trpeli, ker so bili preveč prestrašeni, da bi se mu postavili po robu. Niso še pozabili, da je bil tudi Gregorjev oče znan po skoposti in tudi po nasilju. Ko so se mu dedje nekoč uprli, je njihov upor v krvi zadušil.
Nekoč je po ljudeh udarila še huda suša. Pridelek je bil skoraj uničen in vaščani so bili obupani.
Gregor si je mel roke: priložnost je izkoristil za še večje zaslužke. Dvignil je cene živil tako visoko, da si jih večina ni mogla privoščiti. Ljudje so ga prosili za pomoč, a jih je le hladno zavračal. Na roke so mu šli tudi uradniki v državni upravi, saj so dvignili davke!
»Za svoje razkošje pač moramo poskrbeti!« so se krohotali ob bogato založenih mizah in se trepljali po napetih trebuhih.
»Vaši problemi niso moji problemi!« je grmel tudi predsednik države in delegaciji, ki ga je prišla prosit za pomoč, pred nosom zaloputnil težka vrata svojega razkošnega domovanja.
Vaščani so bili lačni, prestrašeni in prešibki, da bi se mu uprli. Odšli so domov, se stisnili drug k drugemu ter lačni in prezebli čakali, da se bo zgodil čudež.
Zgodilo pa se je, da je v vas prišla stara ženica. Ko je slišala za težave vaščanov, se je odločila, da jim pomaga.
Zbrala jih je na trgu pred cerkvijo.
»Vsak od vas ima doma kaj, kar lahko ponudi drugemu,«jim je rekla.
Kar nekaj časa je trajalo, da so jo slišali, saj so svoje dragocene zaklade skrbno skrivali drug pred drugim. Tisti, ki je imel v kašči še zadnji kilogram moke, jo je delil s sosedom, ki je prinesel jajca. Skupaj sta spekla dovolj kruha, da sta se lahko nasitili obe družini.
Tone je pomagal popravljati strehe, in Poldka, ki je znala tkati, je vrtela vreteno noč in dan, da so lahko oblekli otroke, ki se, ker so bili na pol goli, in se zato niso upali iz hiše.
Preteklo je kar nekaj vode, preden so začeli spoznavati, da jim Gregor ne more škodovati, če se združijo in pomagajo drug drugemu.
A skopuh je vseeno opazil, da se njegove trgovine nihče več ne obišče. Ljudje so našli načine, kako preživeti brez njega. Razjezil se je in, bedak vseh bedakov, je še bolj dvignil cene, a to ni več delovalo.
Ko je stara ženica odhajala iz vasi, je rekla: »Zlo zmaga le tam, kjer so ljudje razdeljeni. A tam, kjer si stojijo ob strani, ima dobrota vedno zadnjo besedo.«
Tole zgodbo pa sem krvavo potrebovala zadnje tedne. Spraševala sem se, kako to, da zlo pogosto zmaga. Si dovoli iti preko mej moralnega, legitimnega in legalnega. Ob branju te zgodbe me je zadelo – če se združimo proti zlemu, nam nič ne more. Če mu obrnemo hrbet sami, brez podpore, nam dejansko tudi nič ne more – moč zlemu daje naša nemoč. Tega pa ne smemo dovoliti.
Komentiraj