Te tedne je moje življenje precej turbulentno. So res lepi trenutki ob super ljudeh in so trenutki, ko bi koga lahko utopila v žlici ledeno mrzle vode.
Pred časom sem se razpisala o psihopatih, ki okupirajo mojo misel tudi zadnje čase.
Psihopatologija, tista prava in ne pogovorna, kjer nekoga označiš z njo, ker ti ne sede, je sila redek pojav.
Tokrat sem spet imela opravke s ta pravimi. Z enim otrokom in z dvema odraslima. Kako zanimivo je to, da se ta ista trojica na mojem urniku pojavi vedno sočasno.
Za otroka me skrbi. Trenutno je v okolju, kjer še ima nekaj podpore in ga zmorejo vsaj delno usmerjati v pravo smer. Kaj bo, ko tega okolja ne bo več? Sistem ga je že zdaj zatajil, odgovornosti za njegova prihodnja grozovita dejanja pa ne bo želel prevzeti nihče.
Potem sta tu dva odrasla psihopata. Oba sta se zrinila na pomembna položaja in ustrahujeta množice ljudi. Eden zamaskiran psihopat, drugemu je že nekaj časa vseeno, če zanj vsi vedo. Imata množice podpore ovc, ki jim sledijo bodisi v naivnosti bodisi v strahospoštovanju.
Zanimivo je, da jaz te psihopate silno jezim, jih (nenačrtno) sprovociram že z lastnim obstojem.
Tega prikritega psihopata sicer priznam, da rada kdaj tudi načrtno sprovociram. Moja supermoč vživljanja v njegovo mišljenje mu gre sila na živce. Nad mano se ne more znašati, ker v najinem “odnosu” z odzivi zrcalim njegove lastnosti. Uf, kako ga to jezi! A klin se s klinom zbija.
Nihče od teh treh nima mojega sočutja. Nihče nima težav zaradi svoje nezmožnosti ustrezne interakcije, čustvovanja in vedenja. Vsi trije se naslajajo ob stiski drugih.
Psihopati najraje izbirajo partnerje, prijatelje, ki so čustveno labilni, ranjene in zmedene duše. Nad njimi se izživljajo ali pa jih poskušajo zvleči na temno stran in jih pridobiti za svoje pomočnike pri “zločinu”.
Nekaj časa so se mi te ranjene duše smilile in sem jih skušala celo reševati. A povzročanju gorja drugim morajo začeti prevzemati lastno odgovornost.
Pa če se vrnemo k dejstvu, da jaz jezim te psihopate v moji današnji debati. Malo me skrbi, da ob tem celo uživam. Moja empatija je tako močna, da ponotranjam njihovo brezbrižnost. A ni to grozlivo?!
Zato je bolje, da grem čim dlje stran. Naj buzerirajo druge. Moje duše ne bodo dobili na svojo temno stran.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj