IZJEMEN.SI

DonaCIJA

Avtistični izklop in vedenjski izpadi

—

5–7 minutes

Tisti, ki bolje poznate moja strokovna dela, veste, da veliko znanj črpam iz predavanj prof. Tony Attwooda in dr. Michelle Garnett. Če se le da, grem na enega ali dva letno, odvisno od mojih financ, energije in prostega časa.

Nedavno sta se razpisala o avtističnem izklopu / odklopu in o vedenjskih izbruhih / izpadih v obliki meltdownov (op. a. navajam vam vse izraze, ki jih za to uporabljamo pri nas – jaz osebno uporabljam kar angleške “shutdown” in “meltdown”, ker bolje zajamejo stanja kot naši prevodi).

Tako vedenjski izpad kot izklop sta temi, ki ju tu pogosto predelujemo in o tem ozaveščamo. Ugotavljam pa, da naše ozaveščanje ne doseže vedno tistih, ki bi jih moralo.

“MELTDOWNI NISO NEPRIMERNA VEDENJA, AMPAK ODZIV NA PREOBREMENJENOST. SOČUTJE JE PRAVI ODZIV IN NE KOREKCIJA.”

Pa ponovimo teorijo…

Izklop se kaže v obliki umika in zmanjšane odzivnosti, vedenski izpadi pa kot intenzivni zunanji odzivi na posameznikovo stisko.

AVTISTIČNI IZKLOP IZGLEDA KOT:

  • Sem samo utrujen, vse je ok.
  • Ne morem govoriti ta trenutek.
  • Prosim ne sprašuj me.
  • Potrebujem svoj mir.
  • Vse je preglasno.
  • Zakaj imam občutek, da je moje telo zamrznilo?
  • Zdi se mi, kot bi mi možgani odpovedali.

Ko želimo oboje regulirati, moramo najprej ugotoviti, zakaj je do tega prišlo. Kateri dejavniki so bili vzrok za takšen odziv in kateri ao bili povod (pogosto le-ti pri nevrorazličnih niso isti).

Sprožilec je lahko kakršen koli. Po Attwood in Garnett so vzroki najpogosteje v senzorni, socialni, čustveni in kognitivni preobremenjenosti.

  • Senzorna preobremenjenost. Povečana občutljivost na senzorne prilive kot so močna svetloba, močne vonjave, glasni zvoki lahko privedejo do povečane reakcije s povratno zanko in povečujejo preobremenitev ob nadaljnjih senzornih prilivih (MacLennan idr., 2022).
  • Socialna stiska. Socialne situacije, še posebno tiste, ki privedejo do nesporazumov, kjer so nepričakovane zahteve ali medsebojni konflikti, predstavljajo levji delež vzrokov za preobremenjenost. Nepričakovane interakcije ali neznana okolja lahko povečajo nivo stresa in s tem verjetnost za vedenjske izbruhe (Lewis in Stevens, 2023).
  • Čustvena preobremenjenost. Težave pri procesiranju ali regulaciji čustev, še posebno v intenzivnih situacijah, pogosto privedejo do vedenjskih izpadov. Mnogi opisujejo intenzivna občutenja, ki jih je težko obvladovati v trenutnih večje stiske (Lewis in Stevens, 2023).
  • Spremembe v okolju. Nepredvidljive spremembe rutine, preveč dražljajev v okolju ali odkloni od pričakovanega načina lahko povečajo stisko. Že majhna spremembica pri vsakodnevnih aktivnostih v kombinaciji z ostalimi stresorji lahko privede do občutka preobremenjenosti (MacLennan idr., 2022).
  • Kognitivna preobremenjenost. Izzivi na področju izvršilnih funkcij, kot so npr. procesiranje kompleksnih informacij ali sočasno izvajanje (žongliranje) različnih zahtev lahko vodijo v izklop ali vedenjski izbruh. Npr. zahteva po hitrem odločanju lahko privede do megle v glavi in težav pri kakršni koli izvedbi (Lewis in Stevens, 2023).
  • Maskiranje. Dolgotrajno maskiranje povzroča izjemno obremenitev na dejavnike rezilientnosti in hitreje pripelje do avtistične izgorelosti ter poveča senzorno preobčutljivost, čustveno preobremenjenost in izklop oz. vedenjski izpad, ko je vsega preveč. Maskiranje lahko povzroči zamik pri prepoznavanju stresa, kar pripomore k poslabšanju duševnega zdravja (Raymaker idr., 2020; Miller idr., 2021).

Attwood in Garnett podata tudi predloge, kako pomagati.

Temelje pomoči in podpore predstavljajo strategije, ki izhajajo iz razumevanja in empatije:

  • Ustvarjanje varnega prostora. Vzpostavljanje okolja, ki sprejema nevrorazličnost in zmanjšuje pritisk na nevrorazlične z zahtevo po maskiranju je nujno potrebno za posameznikovo dobrobit. Čustvena podpora, ki se jo nudi preko opogumljanja brez predsodkov in v umirjeni komunikaciji, pomaga posamezniku, da se počuti varno in je razumljen.
  • Dajanje prednosti počitku in okrevanju. Počitek je bistven pri polnjenju baterij. Strukturirani odmori in zmanjšana pričakovanja omogočajo čustveno in telesno okrevanje ter preprečujejo najdaljnje stopnjevanje stresa (Raymaker idr., 2020).
  • Spodbujanje samoregulacije. Opolnomočenje posameznikov s strategijami za obvladovanje stresa kot so omogočanje  senzorne samostimulacije (stimminga), čuječnosti, dostopa do varnega okolja, je ključnega pomena. Pripomočki kot so obrtežilne odeje ali glušniki so lahko izjemno učinkoviti pri uravnavanju senzornih prilivov (MacLennan idr., 2022; Miller idr., 2021).
  • Soočanje s kumulativnim stresom. Prepoznavanje in soočanje z dolgotrajnejšimi stresnimi dejavniki, vključno s senzorno utrujenostjo in pritiski okolja, je zelo pomembno. Proaktiven pristop v obliki zmanjševanja prezasičenosti in razumevanje okolice lahko preprečita izklop ali vedenjski izbruh (Raymaker idr., 2020).
  • Podpora po tem. Po izklopu ali izbruhu lahko nevrorazličnež doživlja čustveno izčrpanost in krivdo. Omogočanje podpore po tem v obliki pogovora, kaj se je zgodilo, in iskanja sprožilcev ponuja možnost zaupanja in čustvenega okrevanja (Lewis in Stevens, 2023; Raymaker idr., 2020).
  • Prepoznavanje in cenjenje izkušenj. Prepoznavanje izklopa ali vedenjskega izbruha kot prilagoditvenega odziva namesto načrtnega vedenja je bistvenega pomena. S tem pripomorete k temu, da se nevrorazličnež počuti razumljenega in podprtega (Lewis in Stevens, 2023). Z zavedanjem raznolikosti nevrorazličnih senzornih izkušenj zmanjšamo stigmo in razvijamo empatijo (MacLennan idr., 2022).
  • Napoved in zmanjševanje sprožilcev. Opredelitev dejavnikov stresa kot so npr. senzorna preobremenitev, družbeni konflikti ali spremembe v rutini lahko precej spremeni njihov vpliv. Tako npr. z dostopom do mirnejših prostorov, kjer je manj tovrstne stimulacije onemogočimo eskalacijo (Lewis in Stevens, 2023).
  • Omogočanje individualizirane čustvene podpore. Z individualiziranimi pristopi kot sta npr. umirjena komunikacija med stisko ali nudenje fizičnega prostora pomagamo pri pridobivanju občutka ponovne varnosti. Tu je ključno opogumljanje brez predsodkov.
  • Vzpostavljanje nevropodpornega okolja. Spodbujanje inkluzije in sprejemanja nevrorazličnih karakteristik zmanjša težo ob prilagojenosti nevrotipičnim pričakovanjem. Tak pristop ne samo zmanjša pogostost izklopov in vedenjskih izbruhov, ampak tudi izboljša posameznikovo dobrobit v celoti.

Izklopi in vedenjski izbruhi niso vedenja, ki jih je potrebno nadzirati in popravljati, temveč so znaki stiske, ob kateri sta potrebna razumevanje in podpora. Ta mindset je nekaj, kar večina strokovnjakov in mnogi starši ne razumejo!

Ko so sprožilci kot npr. senzorna preobremenjenost, kognitivna utrujenost in predolgo maskiranje prepoznani, lahko proaktivno pristopimo k zmanjšanju stresa in spodbujamo dobrobit našega nevrorazličneža.

Učinkovite podporne strstegije vključujejo vzpostavljanje varnega okolja, omogočanje dovolj časa za okrevanje in individualizirano čustveno opolnomočenje.

Z nevropodporno perspektivo, ki upošteva in spoštuje avtističen način doživljanja sveta, lahko pomagamo pri zmanjševanju pogostosti in intenzivnosti izklopov in vedenjskih izbruhov.

Prof. Tony Attwood in dr. Michelle Garnett vedno zadaneta žebelj na glavico, ane? Zato res toplo priporočam njune webinarje – ogromno se boste naučili.

Viri in literatura:

Lewis, L. F. in Stevens, K. (2023). The lived experience of meltdowns for autistic adults. Autism, 27(6), 1817-1825.

MacLennan, K., O’Brien, S. in Tavassoli, T. (2022). In Our Own Words: The Complex Sensory Experiences of Autistic Adults. J Autism Dev Disord 52, 3061–3075.

Miller, D., Rees, J. in Pearson, A. (2021). Masking Is Life: Experiences of Masking in Autistic and Nonautistic Adults. Autism in Adulthood, 3(4), 330–338.

Raymaker, D. M., Teo, A. R., Steckler, N. A., Lentz, B., Scharer, M., Delos Santos, A., Kapp, S. K., Hunter, M., Joyce, A. in Nicolaidis, C. (2020). Having All of Your Internal Resources Exhausted Beyond Measure and Being Left with No Clean-Up Crew: Defining Autistic Burnout. Autism Adulthood, 2(2), 132-143.

Komentiraj