Z motivacijo in igro do uspeha pri terapiji

Poslušam predavanje delovne terapevtke Martine Potočnik (ustanoviteljica Kindertherapie Cocktail) in sem navdušena.

Se vidi, da ima gospa širino znanj in kompetenc, z več kot 20 let delovnih izkušenj ob lastni izkušnji nevrorazličnega otroka. Zato vedno znova trdim, da so najboljši terapevti tisti, ki bodo vse naredili in se izučili zaradi lastnih izzivov in izkušenj tekom starševstva. Tako si najbolj motiviran.

Ubesedila je tisto, kar jaz drugim strokovnjakom, stanovskim kolegom težim že leta.

Možgani so plastični in nanje lahko vplivamo, a so pri tem potrebni določeni protokoli. Izolirana terapija ni dovolj! Važno je, da:

• sodelujemo oz. soustvarjamo z otrokovo družino, z njegovimi bližnjimi, s strokovnjaki, ki delajo vsak dan z njim in s širšo skupnostjo, v kateri živi otrok,
• delujemo na motiviranju otroka na njemu ljub način (gradimo iz njegovih interesov in ne naših), najbolje preko igre na načine oz. z igračami, ki jih pozna,
• izbiramo različne pristope, metode, ki jih dotični otrok potrebuje – iz knjižnice naših znanj in kompetenc izbiramo tisto, kar je za otroka bolje in ne drajsamo le eno ali dve metodi, ki smo se jih naučili (zato je tudi tako pomembno, da se stalno učimo,  usposabljamo in si preberemo kaj, ko pridemo na področje neznanega),
• delujemo v korektnem sodelovanju in soustvarjanju v multidisciplinarnem timu.

To so osnovni pogoji za uspešnejšo terapijo.

“SPECIALNI PEDAGOG SE NE OSREDOTOČA NA OMEJITVE, TEMVEČ VIDI NEOMEJENE PRILOŽNOSTI.”

Meni je tako hecno, ko se mi starši zahvaljujejo, kaj vse sem naredila za njihovega otroka. Do danes nisem razumela, zakaj, saj nisem nič takega naredila. Sploh na obravnavah na vsake kvatre, ki po vsej logiki ne bi ravno omogočile napredka na otrokovih šibkih področjih.

Zdaj razumem. Napredek je bil, ker smo sodelovali in vplivali eden na drugega. Napredek je bil, ker so starši dobili ideje, kako motivirati otroka in kako izkoristiti lastne vire. Dobili so uvid v to, da imajo že toolbox, samo odpreti ga morajo. Že zmorejo, samo podpreti jih je treba v mindsetu.

Predavateljica nam je dala vedeti, da je za napredek še kako pomemben odnos, medsebojno sodelovanje in spoštovanje, izhajanje iz motivacije in interesov otroka. Nekaj, kar meni pride intuitivno.

Mnogim strokovnjakom to žal ne potegne. Pa pustimo stati. Upam, da se bodo kdaj tega zavedali in proaktivno pristopili k spremembi lastnega mindseta.

Skratka, vse zgoraj našteto vpliva na vzpostavo novih nevroloških povezav, kot smo že omenili.

Ko smo temeljne pogoje za vse to nastavili, se lotimo nevroznanosti.

Najprej je treba upoštevati, kje so nevrološke poškodbe in koliko jih je. Manj je poškodb, hitreje okrevamo z ustrezno podporo. Lažje je obnavljati mlajše od starejše strukture (recimo hrbtenjače).

Najbolje je vaditi pri vsakdanjih aktivnostih, smiselnih dejavnosti, ki imajo nek pomen za otroka. Drugače povedano, izolirana vadba določene funkcije, s predmeti in v okolju, ki jih otrokovi možgani ne poznajo, bo vpliv na plastičnost slabši.

Otroka ob neugodni, kdaj celo boleči vadbi na šibkih senzomotoričnih področjih, zamotimo z zahtevnejšo kognitivno nalogo.

Tu bi jaz dodala še, da velja tudi obratno. Ob zahtevnih kognitivnih nalogah, zamotimo otrokove možgane z ljubo senzomotorično aktivnostjo.

Možgane zaposlimo, zato je manj obremenjeno z osnovnimi funkcijami na področjih, ki telesu sporočajo, da nekaj ni ok, da je nekaj težkega.

Preko možganskega debla, preko formacije retikularisa in kognitivne obremenitve korteksa slednjega skušamo zmesti in okoli prinesti. Tako korteks nima toliko informacije o neugodju. Zaznavno procesiranje v možganih deluje kot cedilo, ki ne spusti skozi dražljajev za zaznavanje neugodja.

Bistvena je motivacija, preko katere vplivamo na otrokove izvršilne funkcije. To najlažje naredimo preko igre, sploh pri mlajših otrocih.

Preko igre se otrok smeji, sprošča se hormon sreče, dopamin in manj je stresnega hormona, kortizola. Kortizol pa povzroči odziv boj – beg – zamrznitev.

Pa naj še kdo reče, da se samo igram, pustim otrokom preveč svobode na obravnavah in preveč klepetam s starši…

Vse je z razlogom. Predlagam, da ozavestite to čimprej!

“DOSTI LAŽJE JE DELATI NA PRIMANJKLJAJIH, KO SE OSRBA POČUTI CENJENA, PODPRTA IN SPOŠTOVANA.”