Kaj rečemo našim nevrorazličnežem, ko nečesa ne znajo ali ne zmorejo?
Pogosto starši in strokovnjaki dodajo tisti ‘še’ spredaj, da bi nevrorazličneža spodbudili k razvoju.
Z besedami “tega ŠE ne zmoreš” nismo pokroviteljski. Prav tako nismo tisti, ki nevrorazličneža spodbujamo k doseganju nemogočega.
Ne.
Pri nas je potrebno spodbujati različne poti do cilja. Ravno zato se tisti “še se bomo trudili – dokler nam ne uspe” lahko kdaj tudi preoblikuje v drugačno afirmacijo.
Mogoče je potrebno ugotoviti, da določen način ne prinese pravih rezultatov in je treba iti do cilja po drugi poti. Mogoče cilj sploh ni dosegljiv in moramo poiskati drugega ali spremeniti določene korake, podcilje in se raje osredotočiti na le-te.
Včasih se je potrebno zavedati, da sami ne zmoremo in zaprosimo za pomoč in prilagoditve. Ali spoznamo, da več glav več ve, ko je pot do cilja možna le ob sodelovanju in soustvarjanju z drugimi. Morda nam pri tem lahko pomaga podporna tehnologija.
Včasih pa je potrebno ugotoviti, da doseganje določenega cilja ni vredno vsega časa in energije, ki nam ga ta cilj vzame. Tudi to je ok.
Zavedanje o lastnih mejah in upoštevanje svojih zmožnostih ob omejitvah, ki nam jih dajejo naše telo, naša okolica itd. je tudi neke vrste moč. S to močjo namreč ne omejujemo razvoja ob nepotrebnem tratenju časa in energije za hlepenenje po nemogočem.
Včasih to pomeni tudi poskus doseganja cilja v ožjem krogu, na samem, da ugotovimo, ali nam je doseganje tega cilja sploh pomenljivo.
Dobro je tudi izkoristiti izkušnje drugih nevrorazličnežev pri tem in pridobiti njihovo mnenje, če je doseganje tega cilja pomenljivo in ko je, katere strategije za doseganje cilja so bile njim najbolj v pomoč.
Včasih pa doseganje cilja pomeni priložnost zavzemanja za prilagoditve in dostopnost, za enakopravne in enakovredne pravice.
O ableizmu smo se že pogovarjali. Vsekakor si tega želimo čim manj v inkluzivni družbi…
Ob prvem slovenskem dnevu inkluzije vam želim vse dobro pri doseganju ciljev na takšen ali drugačen način, a vedno pod vašimi pogoji!
Najbolje vemo mi v skupnosti, kaj potrebujemo. Jaz sem že pred časom pisala državnemu zboru, da ne rabim dneva inkluzije. Ne rabim ljudi, ki bodo na odru na ta dan razglabljali, kaj potrebujem jaz kot starš ali jaz kot odrasli. Čutim le pokroviteljstvo ob tem. Zaradi mene tiste kljukice, da se je na določen dan govorilo o inkluziji, tudi ni treba narediti.
Družba pa naj končno začne upoštevati problem dvojne empatije. To je prvi korak k inkuziji…
Drugi korak je, da morajo odločevalci, ki večinoma nimajo lastnih izkušenj, prisluhniti nam, ki jih imamo.
Tu ne mislim strokovnjakom brez lastne izkušnje. Mnogi sami nimajo pravega uvida.
Prisluhniti in slišati je potrebno predstavnike skupnosti, to so posamezniki marginalnih skupin, pa naj bodo to nevrorazličneži ali drugi, ki potrebujejo inkluzijo. Prisluhniti njihovim družinam ali drugim pomembnim v njihovih življenjih.
Vsakdo lahko prepiše iz priročnika o inkluziji in filozofira, kako je inkluzija inkluzija. Ko pa na lastni koži kot starš ali posameznik začutiš, kakšni so dejanski boji z mlini na veter v sistemu, kjer papir prenese vse, se zaveš, da nas čaka še dolga in trnova pot.
P. S. Moja draga Suzana Odžić, inkluzivka in sotrpinka v vrstah staršev nevrorazličnežev, je ob debati o neobstoju oz. iluziji inkluzije pri nas zapisala takole:
Ob uzakonjeni diskriminaciji je težko biti inkluziven. Tudi tam, kjer zakon (verjetno pomotoma) dopušča neko fleksibilnost, je prav človeški faktor tisti, ki običajno onemogoča udejanjanje inkluzivnih, dobrih praks.
Bi rekla, da smo navajeni ubirati pot najmanjšega napora, kar pa je luksuz, ki si ga družine OPP ne moremo privoščiti.
In smo, kjer smo. Vlada deklarira, izobraževanje “trokira”, naši otroci pa prehajajo v odraslost neodvisno od definicij in deklaracij…
Inkluzija je daleč, predvsem zato, ker smo jo tja postavili, zunaj sebe, namesto da bi jo dojemali kot nekaj, kar mora sleherni posameznik ponotranjiti in razvijati.
Začne se v družini, s starši, ki otroka vzgajajo ZA skupnost, ZA razumevanje in sprejemanje različnosti, ZA spoštovanje življenja… Šole so lahko (in tudi morajo biti) podpora takšni vzgoji, izjemoma pa je lahko obratno.
Ampak v sistemu, kjer se vsi otepajo odgovornosti skrbi za sočloveka in skupnost… No, imamo dan inkluzije.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj