Vem, da nič ne vem

Prejšnji teden smo imele v službi debato o tem, kako postaneš suveren strokovnjak.

Jaz sem od nekdaj glede strokovnosti tekmovala le sama s sabo. Ko je bil stanovski kolega na katerem od področij uspešnejši od mene, sem mu iskreno čestitala. Sem tudi gravitirala proti njemu, da se kaj od njega naučim.

Ko sem jaz nizala uspehe, sem nekako podobno pričakovala od drugih. Pa temu žal ni bilo tako.

Z leti sem si utrdila kožo, da ob ljubosumnih kolegih samo skomignem z rameni in grem naprej.

Enako ob kolegih, ki mi ne znajo izkazati potrebnega spoštovanja in se jim zdi, da moji brezplačni nasveti niso kaj dosti vredni, zato raje za isti ali slabši nasvet nekomu drugemu plačajo velike d’narce.

Mi je pa bilo ob debati v službi zelo všeč, kako jih vedno več razmišlja, da ne potrebujejo zavidati drugim in kako je uspeh drugega lahko tudi plus zanje.

Jaz se dobro zavedam, da marsičesa še ne vem. Zato berem in se izobražujem. Zato drugega, ki po mojem ve več, takoj vprašam. Tudi sem dovolj samozavestna javno pokazati mojo nevednost. Kaj se pa lahko zgodi, če ne veš? V najslabšem primeru ne izveš odgovora, ko vprašaš. V najboljšem primeru pa se nekaj novega naučiš.

“DOSTOP DO LJUDI, KI SO PAMETNEJŠI OD TEBE JE BLAGOSLOV IN NE OGROŽANJE.”

Isto učim moje otroke doma in v službi. Pa moj stanovski podmladek, če so le pripravljeni prisluhniti… Ko ne veš, vprašaj! Nikoli ne boš vseved.

Že Sokrat je rekel: “Vem, da nič ne vem.” Sokratov paradoks temelji na nevednosti, ki jo razumemo kot zavedanje dokončnega neznanja, ki pa postane temeljni motiv želje po znanju.

Zdaj je le vprašanje, dragi kolegi, ali imate željo po znanju in suverenost v lastno strokovnost ali boste vedno samo zavidno gledali tiste, ki imajo oboje?!

Naj vam bo največji tekmec zgolj vaš pretekli jaz! Tako boste bolj mirno spali.

“PODPORA TUJEGA USPEHA NE OGROŽA TVOJEGA USPEHA.”