Pred meseci me je šokiral pogovor dveh stanovskih kolegic iz generacije Z, ki sta izvedli poglobljeno analizo novopečenega starševstva.
“Skrbi me, da bom otroka zasovražila,” reče prva. “Le kako bo otrok vplival na moje popoldanske aktivnosti?” nadaljuje, ko jo druga malo presenečeno pogleda, potem ji začne prikimavati. “Ja, z otrokom se marsikaj spremeni, a boš zagotovo že našla čas, da boš delala to, kar rada počneš!” jo hiti pomirjati.
Tale pogovor me je vrgel na rit in me spustil na realna tla. Tak podmladek imamo. To je to!
Kako lahko rečejo, da bodo otroka zasovražile, ker ne bodo imele časa zase. Egocentrizem par exelence!
Nato sem par tednov kasneje naletela na posnetek druge predstavnice z generacije, ki me je pomiril.
https://www.facebook.com/share/r/18e4MFYUMc/
V posnetku nevrorazlična gospodična razmišlja o starševstvu. Kaj lahko pričakuje glede otrokovih nevrorazličnih znakov.
Potem je pa rekla nekaj, kar bi najraje našim mičnim gospodičnam vrgla pod nos.
“Ne smemo se spraševati, ali želimo imeti otroka. Otrok ni lastnina, da jo imaš. Vprašanje je, ali želimo postati starši!”
To je to! A si pripravljen postati starš in dati fakultativni program na stranski tir? Ne rečem, da se mu morajo novopečeni starši odreči, samo to naj ne bo več glavna prioriteta.
V nos mi gredo tudi instagram vplivneži, ki pišejo o sodobnem starševstvu in so vzor mnogim svežim mamicam (in očkom). Brezhibne fotke in posnetki, ki hih lahko vsi zavidajo.
Ko pa se fotoaparat in telefon ugasneta, se otroka posadi pred ekrane tako kot torbico v omaro, ko je ne rabijo več.
Meni draga Miriam, wonder mama z veliko družino, nedavno takole razmišlja o idealnem starševstvu, o t.i. mitu dobre mame.
No, takšnim vplivnežem jaz rada sledim. Ne tistim, ki vse zavijejo v celofan in nato pripopajo še najbolj bleščečo se pentljo!
Vsekakor je mit dobre mame nekaj, nad čimer se moramo dobro zamisliti in, kot sem že prej omenila, postaviti prioritete v drugačno zaporedje.
Sploh pa stremeti k temu, da boste dovolj dobri starši v okviru svojih zmožnosti. To tudi pomeni brez ozira, kaj pričakuje družba.
V okviru neke kmečke pameti seveda!
Dovolj dober starš enostwvno ne pomeni zanemarjanja otroka zavoljo lastnega visenja na ekranih in puščanja otroka v pregretem / podhlajenem avtu, da greš lahko na kavo ali na boobjob.
Danes naletim še na tole, kar me je dokončno spodbudilo, da napišem objavo pred vami.
Hkrati pa na številnih objavah mlajših kolegic opazim oglase za različne pripomočke, ki spodbujajo zgodnji razvoj otroka od kartic za dojenčke, ki me spominjajo na Rorschachov test, do ležalnikov s celim naborom obešank, z nastavkom za ekran in z gumbom za masažo.
Sploh slednje dvoje je eno od največjih faux pas, kar lahko naredite svojemu otroku.
Prvič, ekrane stran kakor dolgo le se da. Magari dojenčku raje dajte kokain, če že potrebujete otroka, ki bo kričeči se odvisnež od nečesa.
Glede masaže pa… a ste kdaj slišali za to, kako so dojenčki umirali, ko jih je nekdo močno tresel? Z razlogom veljajo vraže, da se dojenčkov ne trese. Kdo si želi možgane profesionalnega boksarja pri svojem otroku?
Če ne bodo umrli zaradi tresenja, bodo pa senzorne čisto na auf. Jaz sem senzorno občutljiva, a si ne zmorem predstavljali, kakšno motnjo predelave senzornih prilivov bo imel dotični otrok, ki ga dnevno stresajo na mučilni napravi, ki ji rečejo ležalnik nove generacije.
Pa ne samo to. Strokovnjaki ugotavljamo, da je v zadnjih 5 letih opazen drastičen upad govorno-jezikovnih zmožnosti. Otroci pred vstopom v šolo ne zmorejo obnoviti ene kratke zgodbe. Pa to govorimo o nevrotipičnih otrocih.
Tako lahko okrepimo otrokov besedni zaklad | Bibaleze.si
Branje in poslušanje pravljic je na najnižji stopnji, kar jaz pomnim. Nekateri otroci knjige še v roko niso prijeli, po ekranu pa drsajo kot odrasli (ali še bolje od njih).
Zato dragi bodoči in novopečeni starši. Če želite spodbujati otrokov razvoj, jim berite pravljice in jih odpeljite ven, v naravo, v avanturo.
Zabrišite ven vse kartice z mambojumbo spodbudami. Ekrane spravite na visoke police in jih pustite tam do nadaljnjega.
Sedite na vlak in se odpeljite z otrokom novim dogodivščinam naproti. Pojdite poiskat, kje že cvetijo zvončki in trobentice.
Ko ste doma, se usedite poleg njega in se z njim pogovarjajte. Poigrajte se z njemu najljubšimi igračami- skupaj. Postanite dinozaver, spiderman ali princeska.
Če so še mlajši otroci, dojenčki, jih vzemite s seboj, ko opravljate opravila in jim razlagajte, kaj počnete. Pasivno širjenje besednjaka je temelj.
Posadite ga v voziček in se sprehodite do oddaljene kmetije. Na poti opisujte vse, kar vidite in ne buljite v telefon.
Mičkumačku!
Da se, če se hoče!
Če pa rabite novo “torbico”, pojdite raje v trgovino ponjo in se odločite, da si ne želite postati starš.
Ker biti starš poleg neprespanih noči pomeni odrekanje masikaterim fakultativnim aktivnostim. Pomeni, da zvečer samo padeš dol in ne moreš gledati še TVja, iti na pijačo s prijatelji.
Pomeni, da dobrobit tistega čudovitega bitjeca pred tabo postaviš na prvo mesto. Ne na drugo, tretje ali še dalje po seznamu.
Še mojim stanovskim kolegicam na začetku zgodbe… srčno upam, da spremenite svoj pogled na starševstvo. Če ga ne, se tudi sprašujem, če ste izbrale pravi poklic. Ko lahko sovražiš svojega otroka le zaradi omejitev, ki ti jih predstavlja, kako ti morajo iti na živce šele tuji otroci, ki redko naredijo tako, kot bi si ve želele.
Hhhhhhhh…
Srce parajoče!
Zadnji naj ugasne luč!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj