Slaba polovica avtistov izkazuje samopoškodbeno vedenje. Tega je več pri avtistih z več pridruženimi izzivi. Predvsem tistih, ki so neverbalni ali slabo verbalni in imajo pridruženo motnjo v duševnem razvoju. Seveda pa samopoškodovanje ni le njihova domena. Med aspiji je tega tudi precej, predvsem pri tistih s težjimi izzivi na področju duševnega zdravja.
Imamo dve vrsti samopoškodovalnega vedenja – ponavljajoče se vedenje in izolirano vedenje.
Vzrokov za to je malo morje. Najpogosteje omenjeni pa so:
- pomanjkanje komunikacijskih zmožnostih,
- iskanje senzornih dražljajev,
- sporočanje, da je naloga pretežka ali prelahka,
- iskanje t.i. dopaminskega fiksa in
- iskanje pozornosti.
Za zadnja dva se jaz bolj težko strinjam z raziskovalci, saj ti pogledi izhajajo iz alitističnih predstav. Nekaj, kar bi nevrotipični naredil.
Pa poglejmo kako je s komunikacijo. Več samopoškodbenega vedenja opažamo pri avtistih, ki ne zmorejo skomunicirati svojih želja in potreb. Tu ne mislim samo neverbalnih avtistov. Nekateri preko nadomestne komunikacije zelo dobro sporočajo želje in potrebe. Poleg tega poznam kar nekaj verbalno zelo spretnih avtistov, ki zaradi aleksitimije in sorodnih težav tega enostavno ne zmorejo.
Dr. Moseley in sodelavci so vprašali odrasle, verbalne avtiste, zakaj se samopoškodujejo.
Najpogosteje je bil vzrok v čustveni regulaciji (da sploh nekaj čutijo, da spremenijo čustveno bolečino v nekaj fizičnega ali za sproščanje stresa oz. pritiska).
V kontekstu socialne komunikacije so se s tem vedenjem soočali s frustracijo v socialni interakciji ali poskušali pritegniti pozornost drugega, da bi drugi opazil, kako nekaj ni v redu.
Samopoškodovalno vedenje je bilo tudi kot kazen zase, ko nekaj ni bilo v redu, za očiščenje svojih grehov. Po drugi strani pa so se nekteri poškodovali, da bi prizadeli ali šokirali druge.
Z vidika iskanja dražljajev, so nekateri izvedli določeno samopoškodbeno vedenje, da ne bi naredili kaj hujšega (poskus samomora ali uspešna izvedba le-tega).
Ali pa je bilo to vedenje odraz izjemne kompulzije – to so morali narediti. Nekateri so poročali tudi o potrebi po dopaminskem navalu energije, o fiksu, ki na telo ob samopoškodbi deluje podobno kot učinek ob zlorabi prepovedanih drog.
Več o samopoškodbenem vedenju najdete na predstavitvi dr. Emily Ferguson s Stanfordske univerze.
Emily na tem predavanju predstavi tudi oblike pomoči.
Prva v vrsti je dialektična vedenjska terapija. Pri tem pristopu je pomembno zavedanje, da samoškodovalna oseba dela najbolje kot tisti trenutek zmore. Obenem pa to ne pomeni statusa quo, ampak potrebo po spremembi. Nato je potrebno ločiti med samopoškodbenim vedenjem, ki avtistu pomaga (ima pomembno funkcijo za njegovo ravnovesje) in tistim, ki je zanj ogrožujoč, nevaren.
Kot sem že povedala, je pogost izziv pri samopoškodbah nezmožnost komunikacije posameznikove čustvene disregulacije. To pa poveča njegovo anksioznost.
Lahko je tisti trenutek najbolje, kar zmorejo, ravno samopoškodovanje, ker takrat drugega enostavno ne zmorejo. Je pa potrebno ob tem stremeti k spremembah, a v lastnem tempu samopoškodovalne osebe. Vsekakor v premislek ob sprejemanju stereotipnega in repetitivnega vedenja avtistov, kamr žal lahko sodi tudi samopoškodovanje, ki ni nevarno za življenje, je pa lahko mestoma ogrožujoče za zdravje avtista (vnetja itd.).
Večja čustvena nereguliranost vodi v večjo verjetnost samopoškodovanja. Tako kot za vsa stereotipna vedenja, velja tudi za samopoškodovanje v tem kontekstu, da se spreminjajo pri osebi iz situacije v situacijo. Recimo zadovoljivost osnovnih potreb, izzivov pri interocepciji in predelavi drugih senzornih prilivov. Posledično se ob preobremenjenosti poveča anksioznost avtista, ki vodi v samopoškodovanje. Seveda je to le ena od možnosti – kot smo že prej omenili, vzrokov je veliko.
Naslednja metoda, ki pomaga, je urjenje zavedanja lastnih čustev in občutenj. Jaz na tem delam že več kot 40 let, pa tega še nimam usvojenega. Če mene vprašate, je to eden večjih izzivov pri nas, nevrorazličnih. O aleksitimiji smo že govorili, a jo premalo omenjamo, ko je govor o našem neprilagojenem vedenju, sploh o samopoškodebenem vedenju.
Za zavedanje lastnih čustev in občutenj uporabljamo različne diagrame le-teh, od kolesa čustev do aplikacij kot je My Journee, ki avtistom lahko pomagajo pri ubeseditve čustev in občutenj ob aleksitimiji. Vsekakor moramo izhajati iz individualiziranih seznamov in ne celotne palete, ker je tega lahko enostavno preveč.
Lahko tudi začnete z enostavnimi stavki Počutim se prestrašen / preobremenjen / …
Nekaterim pomagajo socialne zgodbe. Spet drugim video tutoriali na YouTube, družabnih omrežjih in na podobnih kanalih.
Vsekakor pa moramo pri vsem tem upoštevati vpliv koregulacije, kar je bilo že večkrat izpostavljeno na tem blogu. Brez reguliranih pomembnih drugih okoli avtista je težjo pričakovati, da se bo lahko avtist dobro reguliral, saj avtisti kot spužve vpijamo nereguliranost drugih in jo zelo radi potenciramo pri sebi. Če bom jaz razdražena, bom sprožila domino efekt in prej ali slej bodo razdraženi vsi okoli mene. In obratno.
Spodaj so povezave do člankov in uporabna gradiva:
- Ferguson članek, omenjen v tej predstavitvi: https://onlinelibrary.wiley.com/doi/full/10.1002/aur.3269
- ECHO Autism Challenging Behavior: https://echoautism.org/challenging-behavior/
- Autism Speaks Challenging Behavior Toolkit: https://www.autismspeaks.org/tool-kit/challenging-behaviors-tool-kit
- RUBI intervention online materiali: https://academic.oup.com/book/1248/chapter/140180019
- Moseley članek, omenjen v tej predstavitvi: https://link.springer.com/content/pdf/10.1186/s13229-019-0267-3.pdf
P. S. Tukaj je še povezava do predavanja Autism Awakening, kjer se išče druge vire za samopoškodbeno vedenje – tudi v prebavi oz. v presnovi.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj