Glavni razlog za moj neuspeh je bil od nekdaj strah pred neuspehom. In obratno. Uspešna sem postala, ko me ni bilo več strah neuspeha. Ko mi je postalo vseeno ali bom uspešna ali ne.
Strah je senca ignorance. Tiste ignorance ob kateri misliš, da ne bo šlo. Pomisliš, da si zguba ali da te nihče ne mara in ti bodo vsi nagajali na poti k uspehu.
Na mojih poteh so mi mnogi nagajali. Mi še vedno nagajajo. Včasih so to leta in leta iste osebe, največkrat pa se menjavajo.
Vsak, ki ima 5 minut časa in par mililitrov Slovenceljske krvi v svojih žilah, ki jo poganja zelenooko srce, se obregne ob moj obstoj. Mislijo, da se bodo bolje počutili, če bodo druge ovirali na poti k uspehu, pa se v resnici ne. So samo psihopati.
Psihopat je težka obtožba.
Nedavno sem se naučila novo besedo zanje. Hulja. Malce hecna beseda s težkim pomenom… Hulja je nekdo, ki je podlehen, hinavski. Potuhnjenec. Podlež. Nekdo, ki laže še naprej tudi,ko ga ujamejo na laži. Nekdo ki še naprej krade, čeprav ga dobijo s prsti v marmeladi.
Verjetno so še druge definicije, a je ta opredelitev hulje dovolj nazorna za moj današnji zapis.
Pa se vrnimo k samemu uspehu. Ne glede na hulje, ki so se samooklicale za varuha mojega uspeha in bi vse naredile, da bi bila neuspešna, mi zadnja leta kar uspeva.
Problem hulj je, da mislijo, kako so pomembne v tej enačbi. Pa niso! Največji branitelj mojega uspeha je, kot sem že na začetku zapisala, moj lasten strah. Hulje pri mojem strahu nimajo več moči. Sama sem gospodarica strahu in poguma!
Strah pred neuspehom je zelo rad v družbi drugih kazilcev uspeha. To so dvom vase in omejena prepričanja.
Z lastno disciplino se jim zmoremo upreti.
Vse te kazilce lahko premagamo samo, če so naše želje dovolj močne in če se angažirano spravimo k njihovi manifestaciji, k njihovem uresničevanju.
A pred tem moramo najprej spremeniti naš mindset.
Zlahka si je zadati cilj in nad njim ob prvi oviri obupati… Prava zgodba o uspehu nastane tam, kjer se cilj preoblikuje v nekaj dosti lažje dosegljivega.
O anti-ciljih sem ze pisala.
Kdaj BOM dosegel svoj cilj, svoj anti-cilj? Zadam si dosegljiv rok.
Nato si te anti-cilje razdelam na dosegljive podcilje, na anti-podcilje.
A motivacija ni dovolj za dosega teh drobnih ciljev, anti-podciljev. Potrebna je disciplina.
Disciplina, da vztrajaš tudi, ko ni vse tako kot si si zamislil. Na neki točki se vztrajnost obrestuje. Samo do te točke je potrebno vztrajno prilesti.
Pri opredeljevanju uspeha in opredelitvi naših ciljev moramo paziti tudi na nekaj drugega.
Na to, da ne morejo biti nikoli popolnoma dovršeno izvedeni oz. doseženi.
Kot sem zapisala v zadnjem blogu, perfektnega življenja in perfektnega človeka ni.
Res narava stremi k perfekciji s svojimi natančno dodelanimi vzorci, a kaj, ko vedno nekaj pride vmes, kar naredi predvidoma perfektno v sekundi pomanjkljivo.
Da sem vse to pogruntala sem rabila desetletja, na stotine neuspehov in na desetine hulij. Zdaj me nič od tega ne skrbi več.
Če bom uspešna, super. Če bom neuspešna, še bolje – sem bom lahko iz tega nekaj naučila in bila naslednjič še bolj uspešna, ob zahtevnejših ciljih.
Kaj pa hulje? Naj živijo svoja mizerna življenja še dalje! Jaz jih samo še ignoriram.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj