Včasih nas, nevrorazličneže z več kilometrine, zelo razkurijo nevrotipični starši in strokovnjaki, ki ne razumejo posledic stalnega maskiranja in mimikriranja, ko izbirajo vzgojne pristope.
Svoje lastne in službene otroke vzgajajo tako, da se bodo čim bolje prilagodili družbi.
Prilagoditvene zmožnosti pa se žal merijo glede na pričakovanja nevrotipičnega sveta brez ozora na nevrorazličnost.
Boljši postanem, ko se zmorem bolje prilagoditi družbenim normam.
A sem boljši tudi zase, če sem prilagojen?
A sem dober, ko sem poslušen?
Je sploh dobro biti priden?
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2023/03/08/ne-je-popoln-stavek/
Kaj sploh pomeni “biti dober”?!
V nevrotipične svetu je biti dober to, da ne odstopaš negativno od neke norme.
Biti dobro pa prevečkrat pomeni, kako deluješ navzven sprejemajoč in zreguliran.
Če kot nevrorazličen nimaš negativne reakcije navzven, potem nevrotipičnemu deluješ oz. izgledaš “dobro”.
Če nimaš izpada, potem te določena situacija ne prizadane oz. jo zmoreš obvladovati. Pa je to res?
Jo tes obvladaš ali le zmoreš svojo stisko, anksioznost, sktbi in strahove dobro skriti pred drugimi?
Kdor razume maskiranje in mimikriranje, tega nikoli ne bi sprejel.
https://www.facebook.com/share/r/1XwZL9zzwp/
Biti dober ni najboljša rešitev. Navidezno dobro ni nujno dobro.
“PRI AVTISTIH POSLUŠEN NE POMENI VEDNO BITI OK.”
Biti dober in biti priden žal v večini primerov pri nevrorazličnih pomeni biti poslušen, iti s tokom kljub morebitnim drugačnim željam, pričakovanjem in vrednotam.
Poslušen nevrorazličnih prepogosto pomeni nekaj čisto drugega!
Ko si poslušen, si preveč v stiski, preveč prestrašen, da bi si upal naglas povedati, kaj si misliš, kaj si dejansko želiš ali pokazati, kakšen si v resnici.
Izkušnje nas učijo, da nas ljudje v nevrotipicnem svetu ne poslušajo oz. nas poslušajo in nas ne slišijo. Kdor pravi, da se moramo samo mi prilagoditi, nas vsekakor niti ne posluša niti ne sliši.
Kot so že rekli, poslušen pomeni preveč anksiozen, da pokažeš svoj pravi jaz. Lahko celo pomeni različne stopnje disociacije od lastnega, pravega jaza samo zato, da preživiš v situaciji, v svetu, ki te duši.
Vas to spominja na kaj?
TO JE DEFINICIJA TRAVME.
Nevrotipično okolje s pričakovanji po prilagojenosti in konstantni zahtevi po maskiranju in mimikriranju dejansko ustvari temelje za travmatično doživljanje sveta nevrorazličnežev.
Non stop!
Brez odmora.
Brez uvida, da se to dejansko dogaja.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2017/12/12/besede-vcasih-bolj-bolijo-kot-dejanja/
V nevrotipičnem svetu se kar sklepa, da bomo že zmogli… Kako se bomo sčasoma privadili in prilagoditi, ker je tako pač treba.
A ste se kdaj vprašali, kdo piše vprašalnike za preverjanje prilagoditvenih zmožnosti? Nevrotipični.
Kdo določi, da so naša vedenja odklonska? Nevrotipični.
Kdo uči, da ne smemo imeti stimminga, da so meltdowni nekaj najhujšega? Kdo zatrjuje, da avtistična izgorelost in izklop, pa seveda travma in PTSD niso to, kar bi po definiciji morali biti? Nevrotipični, seveda!
Zato je zdaj na mestu, da se nevrotipični pri vzgoji izučijo prepoznavati in razumeti posledice maskiranja in mimikriranja, socialnega pogojevanja in učenja neprimernih pristopov za enosmerno prilagajanje nevrotipičnemu okolju ne da bi se slednje delno prilahajalo tudi nazaj, recipročno.
Čas je, da natedimo tipično življenje manj tipično in povzročamo manj travmatskih izkušenj že samo z zahtevo po tipičnosti. Pri naši vzgoji.
Le tako se lahko nevrorazličnim pride naproti in se nam omogoči boljšo hvaliteto življenja.
S čim manj potrebe po maskiranju in mimikriranju, s čim manj socialnega pogojevanja in brez zahteve, da jaz ne smem biti jaz!
A vam da kaj misliti?
Spremenite vzgojo, vzgojite posameznika, ki bo smel biti to, kar je in se bo ob tem dobro počutil.
Vzgojite srečnega in zadovoljnega otroka in nehajte loviti nek družbeno sprejemljiv ideal.
Ga ni!
Ga nikoli ne bo!
P. S. Komentarji
Poslušnost dolgoročno tako ni koristna nikomur, še najmanj družbi. Kreiranje travm zavoljo poslušnosti v skupini je pa zelo logična plat ene bolj nepremišljenih taktik, ki je še vedno v redni rabi. Če vzgajaš drugače, je takoj pritisk, da boš ustvaril neprilagojene mevže. Zadnjič sem ravno razlagala, da otrok v fight/flight/freeze stanju ni sposoben učenja. Možgani se ukvarjajo s tem, da telo preživi, ostale funkcije se izklopijo. Kdo pri zdravi pameti bi to namensko povzročal? Dobro, da opozarjaš na to, naj končno oči odprejo.
(Mojca Androjna)
P. P. S. Še blog Dušana Rutarja, ki ti da misliti…
IZJEMEN.SI 
Komentiraj