Blišč in beda centrov za otroke in mladostnike

Ali ste vedeli, da za program razvojne ambulante s centrom za zgodnjo obravnavo ali centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov država plača letno 590.000 EUR na enoto?

Zveni veliko, a sta to ena od najbolj podcenjenih programov, ki jih nudijo javni zdravstveni zavodi (JZZ). To je tako malo, da se pravi menedžerji JZZ v velikem loku otepajo sprejeti te programe v svoj nabor.

Večinoma se ta dva programa izvajata po zdravstvenih domovih po Sloveniji, ponekod celo po bolnišnicah. Slednje je prej izjema kot pravilo, sploh v bolnišnicah, ki začenjajo razmišljati o tem, kaj se jim bolj splača, da s svojimi proračuni ostanejo na pozitivni nuli.

Če JZZ zaposli same novince v te centre, ima od programa dobiček. Če ima skaljene mačke kot sem jaz, ima JZZ izgubo. In te izgube ZZZS, MZ in NIJZ kot nadzorniki ne pokrijejo, kriti jo mora JZZ iz lastnih sredstev, recimo iz preventivnih programov, ki so bistveno lažji in profitabilni kot je npr. ena razvojna ambulanta s centrom za zgodnjo obravnavo.

JZZ vsako leto čutijo vedno večji pritisk po dobičkonosni izvedbi letnega načrta. To v praksi pomeni, da jim odločevalci, financerji preko svetov zavoda dihajo za vrat in preštevajo vsak pridobljen oz. izgubljen EUR. Eni bolj, drugi manj. Odvisno od kompetenc članov sveta zavoda, predvsem tistih, delegiranih s strani Vlade RS in občin. Člani sveta zavoda, ki so delegirani s strani JZZ kot predstavniki delavcev in člani, ki so predstavniki pacientov imajo tu bolj malo teže.

Pa pojdimo dalje. Kdo nadzira in usposablja nadzornike? V tem primeru je to MZ. S(m)o pa člani sveta zavoda politično nastavljeni, načeloma prej manj kot bolj usposobljeni za nadzor in temu primerno tudi mizerno plačani.

Pa pustimo nadzornike in MZ zaenkrat pri miru. Jaz imam slednjim samo dobre izkušnje, saj sem sama predstavnica države v dveh svetih JZZ, ki bi morala biti zgled ostalim JZZ kar se tiče korektnosti do pacientov, do zaposlenih ter navsezadnje z vidika gospodarnega ravnanja z državnim premoženjem, s proračunskim denarjem in s finančnimi sredstvi ZZZS.

Pa pojdimo bolj lokalno, na JZZ, ki so ustanovljeni s strani občin. Tu se stvari že bolj zapletajo.

Za začetek, delegati v svetu zavoda so pozvani k delovanju z občinsko pobudo lokalnih političnih sil in ne z javnim pozivom Vlade RS kot so člani JZZ, kjer je ustanovitelj država. Pri slednjih je kljub politično nastavljenih osebah dokaj rigiden protokol z dokazili o kompetencah, pisni podpori vodilnih v stroki in z dokazili o izkušnjah na vodstvenem položaju.

Za člana sveta v ZD ne rabiš imeti nič od zgoraj naštetega. Samo pri koritu moraš biti par mesecev po tem, ko se vzpostavi lokalna samouprava z županom na čelu in z mestnimi (krajevnimi) svetniki.

Podobno in bistveno manj transparentno mešetarjenje se lahko čisto legitimno, ne pa integritetno, dogaja okoli nameščanja direktorjev v JZZ, kjer je ustanovitelj občina. JZZ, katerih ustanoviteljica je država, imajo namreč zelo rigiden sistem izbora direktorja in strokovnega direktorja, ki je pogosto dolgotrajen in mukotrpen – sploh z vidika potrjevanja kandidatov na vseh možnih inštancah.

Dobro. Zdaj imamo vodstvo. Kje bomo dobili program?

Delitev programov je ponovno odvisna od ožjega kroga ljudi. Ko mi bo zadeva bolj jasna, vam javim, kdo je v tem krogu. Žal mi ni jasna.

Še manj mi je jasno, kako so že razdelili programe tam, kjer nimajo ne zaposlenih ne prostorov za izvedbo. Sem vprašala MZ, kako je s financiranjem. Ne boste verjeli, komaj zadnjih par let teh neobstoječih in po večini neizvedenih oz. zelo v omejenem obsegu izvedenih programov država ne financira več.

Kaj pa je s kadrom? V dogovorih z MZ, NIJZ in državo na sploh je točno določen nabor rigidno in netransparentno opredeljenih strokovnjakov. V praksi pomeni, da nas je enih premalo in imamo nedopustno predolge čakalne vrste, kar zajema naslednje poklice: pedopsihiater, (klinični) logoped, (klinični) psiholog in specialni pedagog.

Če smo že pri logopedih in specialnih pedagogih… Ali ste vedeli, da ima študij za ta dva poklica zadnja leta omejitev točk, višjo od medicine?! Omejen vpis in še bolj omejena produkcija diplomantov pa poskrbita, da smo logopedi in specialni pedagogi trenutno NAJBOLJ ISKANI KADER V ZDRAVSTVU.

Jaz z mojim glasom in stasom dobivam tedenske ponudbe za prebeg v drug JZZ. Ravno v petek so bile pred mano 3 zelo mamljive ponudbe, vse z bistveno višjo plačo kot jo trenutno imam in vse pod pogoji, ki si jih lahko drznem postavljati.

Samo odločiti se moram, skočiti iz varnega zaledja mojega trenutnega JZZ in zagrabiti priložnost v enem od bolj ali manj dislociranih JZZ. Dlje kot bi šla od doma, boljše pogoje ponujajo. Na različnih koncih Slovenije.

Zdaj bo to zvenelo skrajno prepotentno, a tale objava ni temu namenjena.

Glavno sporočilo te objave je, da tako država kot občine, JZZ in navsezadnje sami centri v JZZ žal prepogosto z določenim deficitarnim kadrom delajo kot svinja z mehom. Ne zavedajo pa se, da lahko ta deficitaren kader odide kadarkoli mi je volja, zavoljo boljših pogojev dela in višje plače.

Češnjica na torti pri tej objavi pa je, da se bomo morali specialni pedagogi začeti boriti za višje vrednotenje poklica, saj smo po omejitvah točk na vrhu lestvice (mislim, da so samo logopedi pred nami)!

Vsekakor se moramo začeti boriti za boljše pogoje dela.

Jaz sem se za vse to borila skoraj 12 let, od tega 4 leta kot ustanoviteljica in prva predsednica Zbornice SRP in drugih pedagoških delavcev Slovenija. Zdaj z mojo zapuščino že nekaj časa rokujejo moji zanamci.

Jaz pa grem novim dogodivščinam naproti. Svet in stroko lahko rešujejo drugi. Mene bo pot nesla tako, da bom pristala tam, kjer nekaj veljam.

Bodisi v drug JZZ bodisi v tujino. Sem že odločena. Kjer sem, mi ni več mesta.

Sprememba je edina stalnica v življenju.