Nedavno je sotrpinka v naši skupnosti Ludy v naši FB skupini izpostavila problem sistema, ki zataji. Pa je tega vedno več, žal spodaj navedeni primer ni izolirani primer.
“No tudi jaz imam eno temo glede odvetnikov in avtizma, za kar bi bilo potrebno že počasi odpreti novo skupino. Otroku ni bila priznana diagnoza motnje avtističnega spektra. Vse njegove težave ki jih je imel z razumevanjem povedanega in s senzorno integracijo, so šolniki pripisovali materini morebitni permisivni vzgoji.
Na začetku je bil v redni šoli. Nakar se je mati borila da se sina preusmeri v prilagojeni program, ampak je bila takrat tudi stroka mnenja da mati ni kos njegovim težavam in je neodgovorna.
Od tretjega leta je bil voden v RA, kjer mu je bil postavljen le sum na ADHD! Kasneje je v CDZOM, kot pričakovano, dobil diagnozo čustvene in vedenjske motnje.
Mater šola nenehno kliče. Zahteva, da zapusti delo in pride otroka iskat. Zato mati poišče še pomoč pri inšpekcijskem nadzoru, ki ugotovi dosti nepravilnosti. Otroku dodelijo spremljevalca, ki pa nima ustreznega znanja.
V šoli nato mamo prijavijo na CSD zaradi zanemarjanja otroka. CSD pritiska na mater, da otroka namesti v Zavod Planina, s čimer se mati ne strinja.
Njene samoplačniške obravnave in diagnosticiranje avtizma pripisujejo nezaupljivosti do javnih institucij. CSD predlaga sodišču namestitev otroka v navedeni zavod zaradi zanemarjanja otroka.
Otroka nenapovedano pridejo iskat v šolo s prilagojenim programom (materi ga je v tem šolskem letu uspelo prešolati). Na sodišču, ki tudi zavrača diagnozo, za kar ima mati potrebno dokumentacijo, otroka namestijo v vzgojni zavod.
Zavod za šolstvo končno na pritožbo izda ustrezno odločbo, kjer je motnja upoštevana. Na zahtevek za pojasnilo, ki je bil naslovljen Vinku Logaju in bivšemu ministru za vzgojo in izobraževanje, pristojni odgovarjajo, da je KUOPP prekoračila svoja pooblastila.
Mati poda v zavodu Planina svoje predloge za IP v skladu s smernicami, ki jih je oblikovalo Ministrstvo za izobraževanje za delo z učenci z avtizmom, a tega sploh ne upoštevajo.
Otrok ima še vedno iste težave zaradi katerih je bil odvzet materi, sploh so to senzorne težave, ki pripisujejo otrokovim vedenjskim težavam.
CSD, ki je zavračal diagnozo, v tem primeru ne pomaga otroku.
Odvetnik, ki je podal pritožbo na sklep sodišča, pa tega sranja okoli diagnoze avtizma ne želi izpostavljati, ker meni da je šlo samo za prehud in neustrezen ukrep s strani sodišča.
No meni se pa zdi ustrezno, da se to izpostavi! Zavod je sicer že predlagal, da ima otrok stike z materjo ob vikendih, kar je zmanjšalo njegovo anksioznost. Ampak vse se je zakuhalo pri diagnozi, ki jo naši strokovnjaki zanikajo.”
Joj, groza mi je tole brati. Hvaležna sem, da obstajajo zagovorniki naših družin in vsi tisti, ki so pripravljeni tako ali drugače pomagati.
Me pa silno jezi trend med strokovnimi službami dveh ustanov, ki sta specializirani za delo z našimi najbolj zahtevnimi otroki. Kar takoj prijava na CSD in na policijo. Mične gospodične ne odprejo niti ene knjige o avtizmu. Ne poslušajo niti ene družine, kako zmorejo iti skozi vsakdan.
Potem pa dobimo prijave à la “otrok je tiran”, “starša sta preveč permisivna”. Ali še bolje, eden od staršev, ki ima sam avtizem s PDA in meltdowne, zlorablja drugega in vse otroke.
Te otroke prestavljajo iz ene inštitucije v drugo, vmes v prehodne domove, nazadnje pa v vzgojne domove.
Pa bi se lahko marsikaj spremenilo če bi bila:
– spremljevalka ustrezno usposobljena in osebnostno občutljiva za avtizem in za PDA,
– svetovalna služba inštitucije pod pravim nadzorom vodstva in ne bi mogla zlorabljati svoje moči, psohopatske ali morda celo sociopatske nadvlade nad družinami,
– ravnateljica, direktor ali kdor koli že na vrhu, ki se ne bi samo ukvarjal z lastnim obstojem,
_ CSD manj birokratska in bolj človeška, pa tudi mnogo bolj usposobljena v interakciji z družinami, ko gre za avtizem pri otrocih IN pri starših,
– policija usposobljena tako, da bi reagirala človeško in ne zgolj postopkovno, birokratsko,
– sodišča za družinsko pravo ali kako se prav reče, z vsemi zbranimi podatki od vseh virov in ne bi zgolj zaupala ustreznosti postopka (kjerkoli v verigi se zalomi, gre črna pika dalje in samo raste v ogromen madež družini).
“DRUŽINE OTROK Z AVTIZMOM POTREBUJEJO PODPORO IN RAZUMEVANJE. NE PA ŠIMFANJA, GRDIH POGLEDOV, KAZANJA S PRSTOM, NEUMESTNIH KOMENTARJEV IN BULJENJA. ČE ŽE NE MOREŠ POMAGATI, DVAKRAT PREMISLI PREDEN DELAŠ NEKAJ, OB ČEMER SE BODO POČUTILI ŠE BOLJ SAME IN IZOLIRANE.”
Razmišljam… Upam, da tale objava ne da ideje kakšnemu nesposobnemu staršu, da se gre lahko takoj tožarit za svoj prav namesto, da bi spremenil vzgojne prostope.
So med nami tudi taki (sicer v zelo majhnem deležu), ki so tega zmožni in so celo pisali v ZS kolegici odvetnici.
NE!
Najprej je treba strokovno ugotoviti, če je vzrok za otrokove izpade in agresivnost avtuzem in po vsej verjetnosti PDA ali je le neprimerna vzgoka, celo zanemarjanje ob poznavanju prwvic in zahtevi po bonusih, ki jih prinese diagnoza avtizma.
Mislim, da je slednje žal v porastu in takim družinam jaz v službi lepo pokažem vrata. Dobim 2-5 takih kerl’cov v ambulanto in tukaj preko ZS.
Žal take družine mečejo slabo luč na preostale, kjer doma resnično doživljajo pekel, potem jim pa še sistem zataji.
Če ste v sistemu, NE BODITE OVCE IN NE PUSTITE, DA SISTEM ZATAJI!
“STARŠI AVTISTOV SO DOKTORIRALI IZ SPOSOBNOSTI OSREDOTOČANJA NA OTROKOVE POTREBE IN NE NA TO, KAJ SI OKOLICA MISLI.”
IZJEMEN.SI 
Komentiraj