Rojeni smo bili, da pustimo pečat v življenju naših otrok, tako doma kot v službi.
Danes sem naletela na tale TED govor izpred davnih let, iz leta 2013.
Kot pravi govornica – odnos je levji delež vzgoje in izobraževanja.
Pri meni v službi ni nesodelujočih otrok!
So samo otroci, pri katerih moram najti pravi vzvod za odnos, za komunikacijo in za interakcijo.
Potem se šele gremo terapijo, če lahko mojemu delu sploh tako rečemo. Jaz namreč že, odkar delam – to je zdaj preko 20 let – ne izvajam ne terapije ne korekcije.
Samo pomagam otrokom in njihovim bližnjim oblikovati lastni nabor strategij za boljšo kvaliteto življenja.
Naučim jih ribariti v kalni vodi.
S čim?
Najprej je potreben odnos.
Potem so potrebna pedagoška znanja in veščine.
Nenazadnje tudi izkušnje in pripravljenost na stalno strokovno izpopolnjevanje.
Slednje zame še kako velja.
Stalno se zavedam, kako “vem, da nič ne vem”. Tu in zdaj to povedati že smem.
Postanite izvrstni pedagogi, če še niste. Razvijate se skupaj z mano, učite se prilagajati novim generacijam otrok in njihovih družin.
Dokler se boste borili proti njim, pljuvali po njih in se vam bo tožilo po dobrih starih starših, se vprašajte, če ste sami naredili vse potrebno za vaš skupni odnos.
Iščemo znanje v neznanju.
Plus 2 točki od 20 je bistveno bolje za otroka kot pa minus 18 točk in cvek v redovalnico.
Tako pravi tudi govornica v tem TED govoru.
Vse je v perspektivi, s tem se tlakuje odnos.
Pomislite.
Tole še enkrat preberite, da se vam usede, morda več kot enkrat:
JAZ NISEM TERAPEVT, JAZ SEM JAZ. NEKDO, KI JE TU ZANJ IN ZANJE, ONI PA SO TU ZAME IN ZA NAS.
Govoril sem. Hawk!
DISKLEJMER
Avtorske pravice so pridržane. Vse nedovoljeno kopiranje zapisa brez navajanja avtorja zapisa, sploh pa ob trženju le-tega, bo pravno sankcionirano!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj