Nikoli si nisem mislila, da bom kot odrasla razmišljala o pomenu ene čez rit in se kot pedagog spraševala, ali so imeli naši predniki prav ali ne.
Zadnji dve leti posvečam raziskovanju čustvovanja in vedenja pri najtežji obliki nevrorazličnosti, to je avtizmu ob ADHD in PDA.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2024/08/13/patolosko-izogibanje-zahtevam-pda/
Pri PDA se je izkazalo, da standardni vedenjsko – kognitivni pristopi odpovedo. Vsekakor pa odpove tako zvano sočutno starševstvo, tj. new age sodobni kvazi pedagoški pristopi.
Kvazi pedagoški si drznem reči, ker me je nedavno avtorica sočutnega starševstva obtožila, da sem prikrita feministka in avtoritativni fanti-pedagog. Pravi, da sem zakamuflirana privrženka avtoritarne vzgoje.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2024/10/17/otroci-potrebujejo-zgolj-ljubece-starse/
Zanimivo, ker niti sama nisem vedela, da sem vse to troje. Zdaj pa ugotavljam, da sem neukemu očesu vsekakor lahko. Tu mislim neukemu nepedagoškemu samooklicanemu pedagogu.
Pa se dajmo osredotočiti na en vidik te kvazi feministične nomenklature.
Ena čez rit je srž avtoritarne vzgoje, kot antipod permisivne vzgoje, morda celo sočutnega starševstva. Ker mi je bilo večkrat razloženo, da teh pojmov ne razumem, sem se zadeve lotila po svoje, znanstveno dokazljivo.
New age pedagogika, ponekod se imenuje celo raziskovalna pedagogika, o avtoriteti pravi takole:
»Moji starši so me tepli, ko sem bil otrok in nimam nobenih travm zato«, reče moški alkoholik, katerega partnerka ga je prijavila zaradi fizičnega nasilja.
»Ko sem bi otrok, sem bil pogosto kaznovan in sem čisto ok«, reče moški, ki se daje v nič vsakič , ko naredi napako.
»Ko kot otrok nisem ubogala, me je oče zaprl v sobo in danes sem mu hvaležna za to«, reče ženska, ki ima napade panike in fobijo pred zaprtimi prostori.
»Moji starši so me prisilili, da se izučim za poklic, kjer bom zaslužil veliko denarja in zelo sem jim hvaležen«, reče moški, ki komaj čaka na petek, saj sovraži svojo službo.
»Ko sem bila majhna so me starši prisilili, da sedim tako dolgo za mizo, dokler ne pojem vsega«, reče ženska, ki ne razume, zakaj se spopada z motnjami hranjenja.
Čas je, da prekinemo medgeneracijsko travmo in se zavemo svojih vzorcev iz preteklosti. Čas je, da postanemo sočutni do samega sebe in do svojih otrok.
Otrok se nauči reševanja problemov s pogovorom, če mi konflikte v družini rešujemo s pogovorom. Če jih rešujemo z grožnjami in kaznovanjem, jih bo tudi sam nekoč reševal tako.
Otrok se nauči sočutja, če smo mi do njega sočutni.
Otrok se nauči prisluhniti drugim, če mu prisluhnemo mi, če nas zanima, kako se počuti, kako izgleda njegov svet.
Otrok se nauči zaupati vase, če mi zaupamo vanj.
Vzgoja otroka je v prvi vrsti vzgoja nas staršev, da znamo biti starši, ki smo jih potrebovali, ko smo odraščali.
IDEJE, KAKO SE POVEŽEMO Z OTROKOM IN KREPIMO ODNOS, ZA RAZUMEVANJE IN REGULACIJO ČUSTEV, ZA KREPITEV SAMOZAVESTI IN VZTRAJNOSTI NAJDETE TU
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic
Kot antipod zgornjemu zapisu je vsekakor razmišljanje srbskega psihoterapevta Zorana Milivojevića.
https://365.rtvslo.si/arhiv/intervju/174982293
V tem dolgem intervjuju je kar nekaj časa posvečenega o eni čez rit. Avtor pravi, da stara, avtoritarna vzgoja nima samo negativnih posledic na otroka, ampak ga v trenutku hude histerije (beri meltdowna) lahko resetira.
Jaz imam od nekdaj ničelno toleranco do kakršnega koli fizičnega kaznovanja. Mojih otrok nisem nikoli udarila in jih nikoli ne mislim udariti.
Začenjam pa, po poslušanju tega intervjuja, zaznavati mojo prikrito feministično ljubezen do anti new age BS. Z drugimi besedami povedano, sporočam, da je imela nepedagoško usposobljena gospa, ki uči pedagoške pristope, prav.
Madona, morda sem res prikrita avtoritarka.
Morda bi morala vzeti iz predala kuhalnico in začeti po riti seškati vse po vrsti – od otrok do odraslih. Morda bo komu od odraslih to prijalo… Vsekakor bo pa pomagalo mojim neprilagojenim otokom, da se lažje (samo)regulirajo.
Kaj zdaj ta baba blodi, se boste vprašali…
Nič ne blodim, samo vidim preko predsodkov! s! Slišim in razumem terapevtove besede z vidika osnove nevrologije.
Pred kratkim sem namreč brala eno študijo, kako avtiste ob izredno agresivnem meltdownu ustaviš s šok terapijo za amigdalo.
Ne s fizično kaznijo v smislu ena po riti kar tako, ker lahko in ker sem jaz kot odrasli v premoči… Ampak s senzorno hitro spremembo, recimo z dajanjem rok pod mrzlo vodo. Kar je neke vrste fizična kazen in zveni zelo grozno, a deluje, verjemite mi. Sem v trenutnih obupa tudi to sprobala.
Bolj kot razmišljam o tej zadevi, bolj se zavedam, da so imeli naši intuitivno avtoritarni predniki prav.
Histerični otrok, tj. recimo avtist v hudem agresivnem in avtoagresivnem meltdownu, dejansko rabi eno čez rit. Pa naj bo to mrzel tuš, ali eno kratko šeškanje po gluteus maksimusu.
Da se na hitro uspe zresetirati in ni več agresiven oz. preveč avtoagresivnem.
Malo avtoagresije namreč mora biti dovoljene, mimogrede, vsaj zavoljo stimminga. Huda agresija pa ne sme biti! Imam ničelno toleranco do tega.
Ena čez rit ustavi histerijo – ta hip, TAKOJ. S preusmerjanjem možganskih signalov in ob prisilni bližnjici med amigdalo in prefrontalnim korteksom.
Ne moreš verjeti.
Stari avtoritativci so meli prav! Pa new age permisivci tudi!
Madona, res sem prikrita zagovornica ene čez rit!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj