Pisma odpuščenja

Ta teden na veliko pisateljujem vsem, ki so me in me bodo še kdaj prizadeli. Pošiljam jim pisma odpuščenja.

Glavni ‘krivec’ za to je moj sin, ki je rekel, da mora nase prevzemati vso negativno energijo od nas, da se počuti kot spužva za vso toksičnost.

Seveda ne bi nikoli smela dovoliti, da se moja toksičnost zrcali nanj, zato sem se začela spraševati, kako se očistiti te toksičnosti. Od kod se je pri meni nabrala ta toksičnost.

Včeraj zgodaj zjutraj sem napisala še eno pismo.

“Si ena od oseb, ki je v preteklosti zelo pomembno vplivala name tako v osebni rasti, kot na strokovni poti.

Že v mojih zgodnjih študijskih letih si bila moj velik idol. Glas o tebi je daleč segal in o tem smo se že parkrat pogovarjali. (…) Si strokovnjak z izjemno širino kompetenc in imaš stalno potrebo po nadaljnjem profesionalnem razvoju, kar je med mojimi vrednotami v okviru našega poklica zelo visoko na lestvici. (…) V času mentoriranja se je opazil tvoj trud, po tvojih najboljših močeh, da sem se dobro počutila med uvajanjem.

Kakšna je bila tvoja vloga od trenutka, ko se je vse obrnilo na glavo, ne vem. Sem se leta spraševala in bila ob omembi tvojega imena v vrtincu različnih čustvenih odzivov. Od tega, da sem te izredno spoštovala, imela kolegialno rada, vmes mislila, da smo prijateljski, do tega, da sem te zasovražila in se ob pogledu na zapis tvojega imena zdrznila, me je zvilo v trebuhu in mi povzročalo druge negativne občutke.

Ničkolikokrat sem te želela vprašati, zakaj. Kako lahko odigraš svoj del v takšni farsi, ki se je takrat dogajala, in mirno spiš. Pa seveda nisem imela poguma. Z leti in s sporadičnim, pasivnim opazovanjem od daleč, kaj se pri vas dogaja, sem prišla do zaključka, da takratne situacije ne smem gledati z vidika lastne prizadetosti, ampak vas moram spustiti iz mojih misli in se vam zahvaliti za pomembno vlogo pri prepotrebnih spremembah v mojem življenju.

Da razložim kontekst. Ne vem, če se spomniš, a mojo pupo, s katero sem bila noseča v času naših interakcij, sem rodila nedonošeno. Ob vsem stresu. V istem času sem se soočala s sinovimi izzivi v šoli in s pridobivanjem diagnoze. Diagnozo je leta kasneje dobila tudi tista nedonošena pupa, ki je v zgodnjem otroštvu potrebovala kar nekaj strokovne podpore.

Kot človek, ki je krvav pod kožo, moraš vedno nekoga zunanjega kriviti, da ne kriviš sebe. In jaz sem krivila vas. Za stres, za nedonošenost, za ne-varno navezanost, ker sem se borila s šikaniranjem takoj po porodu in med celotnim starševskim dopustom. Z mojo tamalo pupo sva rabili več let, da sva popravili vrzeli in vzpostavili varno navezanost.

Bila sem jezna na vas, na ves svet. Vse skupaj je pri meni sprožilo plaz nevroloških izpadov. Ob nabiranju vsega hudega me je pri 36 letih zadelo več mini možganskih kapi, tj. nepojasnjenih večkratnih ishemičnih napadov, za katere si strokovnjaki še zdaj niso enotni, kaj točno se je zgodilo.

Sledila so obdobja vračila hude depresije in dve zaporedni epizodi klinične izgorelosti. Vse to se je dogajalo v letih od naše interakcije. Ob visoko rizični nosečnosti in težkem porodu, večkratni menjavi službe, pisanju doktorata in pripravah na strokovni izpit.
V obdobju, ko sem zelo težko predelovala, kaj se z mano dogaja, kdo sploh sem jaz, ali sem dovolj sposobna za delo in zakaj me nihče v službah ne mara. Slednje so težke besede, a tak občutek manjvrednosti in nesprejetosti sem imela.

Danes pa sem ugotovila, da vsa ta negativna energija, vsa ta toksičnost v bistvu ni prišla od tebe. Danes, ob 4h zjutraj sem se zavedla, da tvoja vloga pri šikaniranju ni bila takšna kot sem si jo v glavi predstavljala in napihnila. Za ostale udeležence tega ne morem (še) trditi, zate pa čutim intuitivno, da te moram spustiti in ti odpustiti.

Si samo človek s svojim nahrbtnikom in s svojimi vrednotami. (…) Ne bom pozabila tvoje skrbi par let kasneje, če sem dobro, tvojih vprašanj glede velikih sprememb v mojem življenju in tvojega toplega pozdrava, ko smo se po več letih ponovno srečali.

Ne bom pozabila tudi brce v rit, ki sem jo od tebe dobila, da sem strokovno napredovala tja, kjer trenutno sem. Z vsemi titualmi in referencami, z udeležbo na mednarodnih projektih in ob vedno večji mednarodni prepoznavnosti.

Vsi udeleženi ste mi pomagali tudi na poti osebne rasti. Osebna rast je povzročila mojo intenzivnejšo samoanalizo in posledično povzročila zavest o lastni avtističnosti, nevrorazličnosti, o lastnih socialnointerakcijskih in komunikacijskih izzivih.

Tako moji otroci niso takšni kot so, z diagnozami, zaradi negativnih vplivov v okolju, ampak so nevrorazlični zaradi hereditarnosti.

Pomagali ste mi uvideti, z vašimi izjavami o netimskosti in o pomanjkanju konformizma, da je nekaj dejansko narobe z mano. Da sem tudi jaz avtist in ne le dispraktik. Pa zakamufliran ade hade. Vse to ste vi sprožili in sem vam z današnjim dnem končno izjemno hvaležna!

Ne vem, kako bo ta zapis sprejet, a je pri meni narejen iz srca. Je tudi avtistično dobeseden, brez skrite agende. Verjetno se spomniš, da jaz drugače ne zmorem. Pri meni dobiš kar vidiš. Zato (resnično in iz srca) nimam več nobene zamere in ti sporočam, da je tvoje ime spet pozitivno zapisano v mojih knjigah.

Kot izjemen strokovnjak. Kot človek.

Skratka, hvala ti za vse. Tudi za brco v rit! Hvala, ker si!

Mi gredo kar solze v oči, ko to pišem… A sem rabila spraviti na papir, ti to dati vedeti. Želim ti čudovit dan!”

Različico tega pisma je dobilo kar nekaj ljudi. Sem jih morala spustiti in se od njihovega vpliva na moje duševno zdravje dokončno posloviti…

Gremo dalje!

Stran od negatuvnih misli in negativne energije.