Biti ali ne biti – psihiatričen

3–5 minutes

Joj, kako jaz sovražim to besedo.

Psihiatričen…

Zame so že ničkolikokrat rekli, da sem psihiatrična. Pa sploh ne vem, kaj ta beseda v resnici tem ljudem pomeni.

V osnovni definiciji je psihiatričen nekdo, ki ima opravka s psihiatrijo. Pa se moj dobesedni um začne spraševati, če so morda v prvi vrsti psihiatrični psihiatri ali to narobe interpretiram.

V pejorativnem smislu je psihiatričen nekdo, ki nima vseh čistih. Laično to pomeni, da je malo čauhnjen. Njegovo vedenje in čustvovanje odstopata od nekega povprečja, tipičnosti.

Moji možgani ne zmorejo predelati tovrstne definicije, ker ne vem, ali mora psihiatrična oseba za priznanje te kategorije nujno obiskovati psihiatra, morda kliničnega psihologa. Tu se izgubim. Večina laično opredeljenih psihiatričnih ljudi namreč ne obiskuje strokovnjakov. So čisto zadovoljni v svojem psihiatričnem svetu in ob lastnih drugačnih prestavah sveta okoli njih.

Potem se spomnim moje nedavne FB debate z izjemnim sogovornikom, kliničnim psihologom Jako Tamšetom, ki mimogrede dela v mojih rodnih krajih. Debate, v kateri sem neizmerno uživala. V debati, kjer sva skozi argumentirala vsak svoj vidik in oba sva imela hkrati prav in hkrati narobe. Če je to po tavtologiji sploh možno?!

Debatirala sva o dualnostih, o simptimih in znakih, o motnjah in stanjih, o psihopatologiji in nevrorazličnosti (nevrodivergentnosti).

Vmes med to debato, se mi je včeraj v misli prikradel trenutek moje definicije psihiatričnosti, da so psihiatrični lahko samo psihiatri.

Tega nisem zapisala javno, ker bi me klinični psihologi takoj linčali. Morda zaradi dejstva, da so po strokovnih kompetencah tik ob boku psihiatrov. Ali pa bi bili jezni, ker sami ne morejo biti psihiatrični (tisti, ki bi razumeli moj sarkazem in besedno igro). Spet drugi bi takoj pri meni opredelili to nalepko, ker si sploh drznem debatirati na tak način.

Saj poznate definicijo avtista, ki jo je izustil moj sine pred 8 leti? Avtist je tisti, ki vozi avte.

Ergo, psihiatričen je lahko samo psihiater.

Malo mi dogaja, slabo sem spala in moja prikrita ade hade igrivost buta ven.

Če se vrnem k psihiatričnosti kliničnih psihologov. Po tej logiki, bi oni morali biti kliničnopsiholatrični. A je prav? A tisti L preveč ven seka?!  Kliničnopsihološki ne morejo biti, ker to ni prava definicija v tem kontekstu. Psihiatrični, kot smo že ugotovili, prav tako ne. Kaj pa potem?

Pa naredimo korak v drugo smer. Kako bi v tole spravili specialne in rehabilitacijske pedagoge? Specialnorehabilitacijskopedagogatrični? Uau! To je po mojem ena najdaljših skovank in lahko dobi rekord enega od najdaljših neologizmov v prenovljeni inačici SSKJ.

Spet sem zašla… Kako že? Aja!

Nisem ne psihiatrična, ne una dolgoskovana kača v predprejšnjem odstavku.

Ta teden sem govorila s kar 5 gospodi in 10 gospemi, za katere drugi strokovnjaki strokovno ali laično trdili, da so psihiatrični. Medklic – specialni in rehabilitacijski pedagog lahko to le laično izusti, medtem ko lahko klinični psiholog ali psihiater to trdi strokovno.

Da se razumemo, nihče od prej omenjenih psihiatričnih oseb nima certifikata. MD. spec. psih. Nope!

Ko sem govorila z njimi, se mi niso ravno zdeli psihiatrični. Bili so samo ljudje s svojimi nahrbtniki in z nerazumevanjem sveta. Z obeh strani. Svet ne razume njih in oni ne razumejo ravno sveta. Vseh 15 posameznikov sem v moji glavi popredalčkala kot nevrorazlične in jim prisluhnila, nezavezujoče se opredelitvi suma na laično psihiatričnost.

Dve uradno nevrotipični osebi izven tega mojega vzorca, sem pa prepoznala kot borderline osebnostni zadevi (ne motnji, te besede v tem kontekstu pri meni ne slišite več). Ena od njiju mi je dišala še po čistokrvni psihopatologiji. Čistokrvna psihopatologija je po moji definiciji stanje, kjer oseba ne zmore premoči niti kančka vživljanja v druge. Ta oseba skuša zmanipulirati druge sebi v prid.

In ne boste verjeli. Prva borderline oseba je moški, druga, ki je po mojem čistokrvni psihopat, pa je ženska.

To osebo poznam že vrsto let. Kmalu bo 11 let. Nedavno sem šele zakapirala, da njeni odzivi niso psihiatričnotipični. Po mojem niti sama ne ve, da je psihopat. Teorija uma je na nuli, empatija je na nuli. Gre preko trupel za doseganje svojih ciljev. Prepoznavanje neverbalne komunikacije pri drugih na 200%, uvid v koristi, ki jih lahko pridobi od drugega, ko nekaj hoče, na 300%.

Malo sem to osebo sumila v smeri psihopatologije že lani, ko sem si ogledala tale posnetek.

Meni je bilo ob ogledu posnetka, kot da bi se mi nov svet odprl. Matrhorn. A tudi tako lahko funkcioniraš? Sem že slišala za te izraze, psihopat in sociopat, a sem vedno verjela, da so le konstrukt patološkosti naše družbe. Ranjene duše.

Pa če se vrnemo k ambivalentnosti nevrorazličen in psihopatološki. Tile dve besedi enostavno ne moreta in ne smeta biti sinonim. Ne smeta niti biti omenjeni v istem odstavku!

Eko, dovolj filozofiranja. Verjetno boste redki tole prebrali do konca, ker je moje razmišljanje hkrati vsepovsod in nikjer.

Definicijo psihiatričnosti pa prepuščam psihiatričnim, ki so lahko v mojem dobesednem svetu lahko le eni in edini – psihiatri.

One response to “Biti ali ne biti – psihiatričen”

  1. Jaz nisem psihopat, ti si psihopat – Zavod Izjemen.Si - prikazna slika

    […] Biti ali ne biti – psihiatričen […]

    Všeč mi je

Komentiraj