Tole je krožilo po družabnih omrežjih že en čas nazaj.
95% drži. Ostalih 5% pa je avtistov in takrat ekrani resnično pomagajo kot koregulativno orodje. Pri slednjih tudi strokovno priporočam, v zdravih mejah normale, po receptu 1 : 2, tj. 1h ekranov (vseh) ob obveznih 2 urah gibanja na svežem zraku.
Že iz mojega otroštva se spomnim, kako mi je gledanje TV pomagalo, da sem zmanjšala svojo anksioznost. En čas so bili TV in računalnik moj izrazito usmerjen interes. Ker je bil moj oče računalničar že v 70-ih, smo bili ena od prvih družin v Sloveniji z osebnim računalnikom in sem ob računalniku odraščala od že ranega otroštva. Za ekrani sem prebila tudi po več ur na dan.
Ne rečem, da moram biti vzor vam in vašim otrokom. Nikakor ne! Pravim samo, da je potrebno v ozir vzeti tudi druge dejavnike.
Kaj me sploh zmore regulirati?
Mene je šola zelo izčrpala. Sploh srednja šola. Pa ne zaradi učenja. Bolj naporno mi je bilo maskiranje in preživetje v skupini storilnostno usmerjenih vrstnikov. Odmori so bili zame najhujše mučenje, dokler se nas par ni dobilo in smo začeli med odmori igrati tarok. Še en moj usmerjen interes v srednji šoli. Drugi so žurali, mi smo igrali tarok. Vsak vikend do poznih ur.
Naj se vrnem k ekranom. Moja najmlajša pupa je meni zelo podobna. Po šoli nori, ker mora v času pouka stalno skrivati svoj pravi jaz. Ponujamo ji različne aktivnosti, da prebrodi to anksioznost, a ni boljšega kot so ekrani! Najbolj jo na začetku prihoda domov regulira tiste pol ure risanke. Ko gre čez pol ure, ko gre čez eno uro, pa postane izrazito razdražljiva.
Čez teden sem zelo zoprna glede omejevanja ekranov (ko sem sploh doma). A kaj, ko imamo pogosto druge oblike “varstva” in je daljši čas za ekrani kaj hitro na sporedu.
Vsakič, ko se spozabimo in dovolimo daljše gledanje TV ali igranja igric, nam je takoj žal in rečem “nikoli več!” Potem spet ponovimo vajo, ker vidimo, kako ji tisti začetni čas za ekrane res pomaga.
Meni tudi. Ko pridem iz službe in preden gremo v polno z družinskimi logističnimi izzivi in z mojimi fakultativnimi aktivnostmi (beri z delom za društvo, v projektu za avtizem itd.), mi najbolj paše štrcanje po družabnih omrežjih ali buljenje v TV. Slednje delam, ko sem najbolj izčrpana. Samo gledam, ne da bi vedela, kaj sploh gledam. Da otopim svoje čute in prekomerno zasičenost s čimer koli že.
Ko sem bila v zadnji fazi hude izgorelosti, sem gledala TV od jutra do večera. Nič drugega nisem bila zmožna početi. Niti z družino nisem bila zmožna biti, kaj šele oditi ven iz hiše, na sprehod. Samo TV me je zmogel regulirati.
Zato dragi moji izjemneži. Ni vse tako grozno kot se sliši, ko je dozirano v ustreznih količinah in ob pravem času! Sami pa morate najti mejo pri vas ali vašem otroku…
P. S.
Tale članek me je pa zadel… v razmislek, kdaj je treba izbrati edino možno rešitev za preživetje in s tem iskati luč na koncu tunela.
https://www.standard.co.uk/lifestyle/screen-time-children-parenting-adhd-autism-b1232099.html
IZJEMEN.SI 
Komentiraj