Joooj, kako jaz ne morem držati jezika za zobmi! Ni filtra, impulzivno odreagiram in raje naredim nekaj takoj kot pa čez 5 min ali po tehtnem premisleku, morda čez dan ali dva.
Pogosto me to tepe, izgubila sem že marsikaterega zaveznika, celo prijatelja in službe.
No, tudi tokrat ne morem biti tiho, brez komentarjev ne gre…
Klinični psihologi so te dni poskrbeli za gradivo o ADHD ob mesecu ozaveščanja za vse specifične učne težave in nevrorazvojna stanja, od disleksije, ADHD do RMK oz. dispraksije.
https://www.facebook.com/share/p/5XBFALqB73hs4hkX/
Vse lepo in prav, za ozaveščanje sem jim izjemno hvaležna, ker imajo v javnosti zelo različne predstave o tem, kaj ADHD sploh je.
V tej infografiki me pa moti nekoliko zastarel, nekorekten in mestoma pejorativen jezik.
Čeprav je prepisano iz priročnikov, moramo kot strokovnjaki stremeti k podporni terminologiji, spoštljivi do samih uporabnikov oz. obravnavancev.
Sploh v mesecu ozaveščanja.
Naj pojasnim…
V nevrorazlični (nevrodivergentni) skupnosti se že dolgo pogovarjamo o stanju in ne o motnji ter o vseživljenjskem pojavu tega stanja. Vztrajamo pri znakih in ne simptomih, ker je to nevrodivergentnost in ne bolezen. Zdravijo se le določeni znaki, pridružene bolezni. ADHD NI OZDRAVLJIV! Zdravijo se pridružene težave na področju duševnega zdravja. Zdravi se izrazita odkrenljivost. Pa še kaj drugega.
Tako kot pri avtizmu.
Seveda me jezi, da od leta 2013 mi še vedno nismo prevzeli ICD-11 in vztrajamo v slovenski nadgrajeni inačici MKB-10 (ne vem katera črka že zraven).
Tako v kontekstu ADHD še vedno govorimo o hiperkinetični motnji.
Izraz ADHD mi je vseeno bližje, ker je mednarodno uveljavljena kratica, za katero pa že med slovenskimi strokovnjaki ni konsenza pri prevodu. A ni to žalostno?
Potem pa pridejo ade hade, nevrodivergentni občutljivci kot sem jaz in zahtevajo spremembo iz D v C, kot smo jo zahtevali pri avtizmu (ASD ->ASC).
Samo, kako to speljati pri ADHD?! Oba D-ja sta pejorativna. Morda AIHC (Attention Irregularity with Hyperactivity Condition) ali PIHS (pozornostni izzivi z (občasnim) hiperaktivnim stanjem) v slovenščini.
No, tale PIHS pa se res fantastično sliši.
Eko, sem PIHSnila alternativo “motnji”.
Mojca Šeme ob tem razmišlja:
“Hvala ker ste opozorili tudi na pomen besed, ko gre za govor o ADHD (motnja-stanje).
V takih debatah sama vedno prepoznam razliko med strokami in znanostmi, kjer je socialno-konstrukcionistična, torej post-moderna hermenevtična sistemska epistemologija (širok sistemski pogled na človeka v stiski; znotraj njih zelo pazimo, katere besede uporabljamo, ko govorimo o človeku ali s človekom s katerim sodelujemo v procesih podpore in pomoči) in strokami z objektivistično, moderno epistemologijo (tu je v ospredju diagnosticiranje ‘motnje’, čemer najpogostje sledi medikamentozna terapija).
Kot je nekoč dejal priznani filozof Faucault: “Besede so kot baterijska svetilka – tja kamor posvetimo (beseda, ki jo uporabimo) – to vidimo. Če rečemo motnja, bomo videli ‘motnjo’ V človeku (motnja kot nalepka, ‘label’, stigma), če rečemo ‘stanje’ bomo videli človeka s stanjem v kontekstu (eksternalizacija problema ven iz človeka – in kontekstualiziranje problema ter s tem tudi procesov podpore in pomoči).
V kontekstualnih/sistemskih/socialno-konstrukcionističnih/post modernih modelih pomoči in podpore imamo malce drugačno epistemologijo (oz. lečo, perspektivo, pogled), ko gre za stiske ljudi – kot v medicinskih modelih.
Oba modela sta legitimna, krepiti bi morali sodelovanje med njima (kadar je to seveda potrebno, niso pa vedno potrebni medicinski modeli pomoči).
Medicinski pogled je le manjši del širšega kontekstualnega modela (če gledamo iz perspektive socialno-ekološke teorije razvoja otroka Urija Bronnfenbrennerja).
Kontekstulani modeli so povezani s socialno-ekološkim, sistemskim pogledom na otroka s stanjem, ki je vgnezden v različne kontekste (ne samo v družino, šolo, vrtec, skupnosti – ampak tudi v sisteme, ki otroku in družini nudijo pomoč in podporo – ali ‘obravnavo’, kot se pomoči in podpori reče v medicinskih modelih pomoči) – sistemsko se tako tudi načrtuje pomoč otroku in družini (pomen dela z družino, skupnostjo, pomen medinstitucionalnega timskega sodelovanja, pomen vseh glasov v procesih podpore in pomoči – polifonija, pa tudi aktivizem, zavedamo se namreč vpliva dominantnih družbenih diskurzov in s tem povezanega dominantnega jezika na življenja otrok, odraslih, družin – npr. dominantni družbeni diskurz medicinskega modela v ZDA, ki je seveda pod vplivom neiloberalnega kapitalizma, je v zadnjih desetletjih vplival na nov pojav hiper-diagnosticiranja in hiper-medikalizacije že pri zgolj nekaj let starih otrocih – ta skupina postaja nov in zanimiv trg za ameriško farmacevtsko industrijo).
V strokah in znanostih, ki imajo hermenevtično, socialno konstrukcionistično epistemologijo so v ospredju stvari kot: odnos, sodelovalna oz. kolaborativna paradigma (odrekli smo se temu, da imamo več moči od uporabnika, zato uporabniku rečemo ‘uporabnik’ (storitev podpore in pomoči) in ne kaj drugega), spoštljivo zavezništvo, glas otroka, glas staršev, zanimajo nas zgodbe ljudi, ki so v sistemu dobili diagnozo (poslušanje, pogovor, čas za človeka v stiski), delo z različnimi sistemi (družina, vrtec, šola, CSD, zdravstvo, skupnost – skupaj sodelujemo za dobro npr. otroka, ki je prejel diagnozo – tudi v timih poskušamo sodelovat na sodelovalen način), krepitev virov in moči otroka in družine, usmerjenost v salutogenezo, skrbno izbiramo besede s katerimi govorimo, saj vemo, da z njimi lahko bodisi krepimo moč, ali pa jo odvzemomo.
Debata o teh razlikah se zdi za družbo tem hipu izjemno nujna in aktualna.
Sama prihajam iz SD, in tudi v naši stroki so razlike med epistemologijami posamičnih strokovnih delavk. Na epistemologijo strokovne delavke vpliva študij v okviru katerega se je šolala, pa tudi čas v katerem je bila rojena in v katerem je študirala (objektivistična epistemologija je pogostejša pri starejši generaciji, saj se je moderna doba iztekla nekje v 1980 – postmodernizem, ki je povezen s socialnim konstrukcionizmom, pa se začne porajati v 1980-ih, razmahne pa v 1990-ih). Na epistemologijo (lečo, perspektivo) posamične strokovne delavke lahko vplivajo tudi dodatna podiplomska izobraževanja. Klinična psihologija, ki se je npr. dodatno podiplomsko usposabljala iz sistemske družinske terapije (znotraj katere se je srečala s kibernetiko psihoterapije – oz. kibernetiko 2. in 3. reda, socialnim-konstrukcionizmom, sistemsko perspektivo itd.) ima zagotovo drugačno epistemologijo, od klinične psihologije, ki tega ni študirala. Na epistemologijo posamične strokovne delavke vpliva tudi organizacija v kateri dela (psihologinja, ki dela na CSD vs. psihologinja, ki dela v zdravstvu; socialna delavka, ki dela na CSD vs. SD, ki dela v zdravstvu; specialna pedagoginja, ki dela v šoli vs. specialna pedagoginja, ki dela v zdravstvu). Pomembna leča skozi katero strokovne delavke različnih strok percipirajo uporabnike storitev v SV, VIZ (oz. paciente – prejemnike diagnoz in zdravil – v Z) je tudi zakonodaja na določenem področju – ta izjemno vpliva na to, kako pomoč bodo prejeli ljudje v raznolikih sistemih (ki so pri nas na žalost še vedno premalo povezani in koordinirani). O postmoderni epistemologiji (in razlikah med objektivistično in hermenevtično, postmoderno E) pri nas veliko piše ugledna profesorica na FSD, psihologinja doc. dr. Lea Šugman Bohinc. Priporočam njene članke na to temo.”
Fantastičen odgovor, ki zapolni vrzel med bolj in manj medicinsko usmerjenimi strokami.
No, če smo pošteni, ob bolj ali manj medicinsko preferenčnimi predstavniki posameznih strok. Poznam veliko kliničnih psihologov, psihologov, specialistov zdravnikov, ki ne sledijo več medicinskemu modelu, in poznam tudi marsikaterega specialnega pedagoga, ki vztrajno sledi medicinskemu modelu.
Treba se je samo pogovarjati in slišati. Ter na koncu izkazati dovoljšnjo mero spoštovanja, sprejemanja in vzajemnega delovanja med terapevtom in pacientom / obravnavancem oz. uporabnikom (slednji izraz je meni mnogo bližje).
Da ne pozabim, tukaj je link za RMK, ki ga moram z vami deliti ob mesecu ozaveščanja.
Ko najdem kaj za disleksijo, pripopam spodaj.
P. S. Ob mojih komentarjih na to objavo se je vnela burna debata s predstavniki društva kliničnih psihologov. Zakaj simptomi in ne znaki, zakaj psihopatologija in ne (vseživljenjsko) stanje.
Kot oseba z diagnosticiranim avtizmom in RMK v odrasli dobi (verjetno tudi z ADHD, to je le samoocena), tj. kot nevrodivergentna oseba ter kot starš 3 nevrodivergentnih čmrljev se s tem žal ne morem strinjati.
Ne jaz ne moji otroci nismo psihopatološki. Sprejmem termin nevrorazvojna stanja, vsekakor pa nismo moteni. Imamo znake in simptome, slednje predvsem na področju duševnega zdravja.
Pa pustimo moje čmrlje pri miru. Jaz zdravim moje simptome s področja duševnega zdravja, ne nevrodivergentnosti, ker je ne rabim in niti nočem zdraviti. Mi daje pomen, mi daje znake za to, kar sem.
Z vidika ADHD, če se že o tem pogovarjava, mi slednja daje hitro odzivnost, zmožnost multitaskinga, izjemna zanimanja za 200 stvari hkrati, funkcioniranje na polno sredi noči, poliglotstvo, širok nabor interesov in poglobljenih znanj.
Ne moreta me prepričati, da je to psihopatološki simptom.
Psihopatološke so moje pogoste (avtistične) izgorelosti, 25 let trajajoča se depresija, moj nedaven (zame zelo izzivalen) PTSD.
Tako jaz gledam na to in marsikateri nevrodivergentni posameznik, ki zmore kanček samoanalize, tudi.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj