Serotoninska tempirana bomba

Prejšnji teden sem začela a ponovnim odvajanjem od SSRI antidepresiva. Tega mi predpišejo ob vsaki hudi izgorelosti. To bo moje četrto odvajanje.

Prvič sem šla kar cold turkey, pri 17 letih, po 2 mesecih jemanja zaradi poskusa samomora.

Pustimo vzroke za mojo hudo depresijo, ki jih pred četrt stoletja niso razumeli niti pedopsihiatrinje niti klinične psihologinje na centru za mentalno zdravje mladine na Gabrolčevi in kasneje isti profili strokovnjakov v Svetovalnem centru na Gotski. Kaj šele moja mama ali jaz.

Specialna pedagoginja, moja ljuba profesorica kasneje na faksu, je povedala, da nimam specifičnih učnih težav. Psihologinja je ugotovila visoke sposobnosti in hud perfecionizem. Zdaj že pokojna pedopsihiatrinja pa je samo pisala recepte. Ob prenehanju jemanja zdravil je moji mami rekla, da sem neresna in smo obravnave zaključili. S psihologinjo, ki mi je stalno razlagala, kako ne smem biti pedantna in kako imam težave z anoreksijo, sem tudi hitro zaključila.

Takrat, pred četrt stoletja nihče ni vedel za obstoj “visokofunkcionalnega” avtizma. Aspergerja niso brali, čeprav je deloval 60-70 let pred tem. Specifične učne težave (disleksija in diskalkulija) so bile na polno obravnavane. Razvojne motnje koordinacije oz. dispraksije, ki jo mimogrede imam končno diagnosticirano že 7 let, tudi nihče ni poznal.

Skratka, moja preobremenjena in pedantna glava, skupaj z nekaterimi večjimi spremembami, s puberteto, izjemne stiske ob konstantnem maskiranju in mimikriranju, nerazumevanje vrstnikov (jaz njih in oni mene), socialna izolacija (razen dveh zelo dobrih in meni podobnih prijateljic) in nerodno telo so zahtevali svoj davek.

Zdaj, ko razmišljam za nazaj, ugotavljam, da sem bila v avtističnem burnoutu, ki mu je sledil totalen shutdown. Anoreksija je bila samo stranska zadeva. Nisem hotela jesti, ker nisem čutila potrebe po tem in sem imela vsaj nekje nadzor.

Moja avtistična potreba po totalnem nadzoru in huda anksioznost ob spremembah, velikih stresorjih (hormoni, matura, dvojna smrt v družini) so se manifestirali kot težka depresija. Kar naenkrat. Brez opozorila.

Odločila sem se nehati hoditi v šolo. V 3. letniku GIMB sem imela same petice, septembra v 4. letniku pa nisem več prestopila praga šole. Še dobro, da sem imela izjemno razumevajočo razredničarko (profesorico fizike ki me je popolnoma začutila) in super podporo pri šolski psihologinji.

Matrala sem se 1 mesec, uradno na bolniški zaradi podaljšane viroze po vrnitvi z maturantskega izleta. Potem sem zaradi kronične nespečnosti načrtno pri pediatrinji pridobila uspavala in pojedla celo škatlo naenkrat. Nisem bila več jaz, nisem imela več kontrole. Bila sem ujeta v neznanem telesu, ki me ni ubogalo, moje kognitivne sposobnosti so se razpolovile.

Ko me je začelo zmanjkovati, sem se šla poslovit od mame in brata. Mama me je popokala v avto in več kot 120 na uro peljala na urgenco. Na srečo je bil UKC le slabe 2 km stran od našega prejšnjega doma.

Tam so mi spraznili želodec in me peljali na psihiatrijo za mladostnike. Pedopsihiatrinji sem obljubljala, da se ne bom več poskušala ubiti, zato je dovolila svoji klinični psihologinji, da me vodi ambulantno. Kaj kmalu me je le-ta predala Gotski.

Imela sem privilegije na račun statusa dijakinje s posebnimi potrebami (to je bilo tik pred izdajo prvega Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami). Pa podporno in razumevajočo se družino. Na srečo! Mnogi moji vrstniki niso imeli te sreče in so bili ob podobnih izzivih na področju duševnega zdravja hitro stlačni na odprti oddelek v Polju.

Zakaj vam vse to pišem? Ker to ta trenutek ne-nostalgično predelujem.

Ko sem bila takrat po par mesecih jemanja antidepresivov in šolanja na domu celoten 4. letnik ob prilagojeni maturi končno v redu, so šle tablete v straniščno školjko.

Moje telo je takrat še zmoglo hitro pripraviti telo na dodatne doze seratotina in ga tudi hitro izločiti, brez stranskih učinkov privajanja in odvajanja.

Potem je bilo par let mir. Recimo. Vsake toliko časa sem si morala vzeti odmor od ljudi za par mesecev, se ustavila v svojem overloadu in si prilagodila šolanje, študij.

Med nosečnostmi je bilo top. Nikoli ni bilo depresivnih epizod. Med dojenjem tudi.

Tako sem pregurala dobro polovico mojega odraslega življenja.

Potem je pred leti prišla preobremenitev ob zaključevanju doktorata, ob različnih potrebah in intenzivnostih mojih 3 nevrorazličnih čmrljev, ponovne menjave službe zaradi hudega šikaniranja na delovnem mestu (med mojo tretjo nosečnostjo, takoj po porodu), spet menjava čez čas zaradi nadomeščanja porodniške in nezmožnosti nadaljnje zaposlitve ter ob opravljanju strokovnega izpita iz zdravstva na stara leta. Spet je prišla nova huda izgorelost.

Takrat sem se sesula. Pred tem sem imela še zdravstvene težave v obliki večkratnega atipičnega migrenskega napada, ki je bil zelo podoben mini možganskim kapem. Morda so bile slednje in ne migrena. Nikoli ne bom vedela, ker MRI in CT nikoli nista bila opravljena. Samo abonma na nevrološki kliniki in v reševalnih vozilih sem imela. Pa hospitalizacijo za božične praznike. No, sem vsaj diagnozo razvojne motnje koordinacije tam dobila.

Vmes smo se ukvarjali še s pridobivanjem diagnoze pri sinu, po hudem šikaniranju v 1. razredu, in s spremembo šole. Tamala je bila stara dobro leto, srednja pa 3. Mama pa po bolnicah.

Spet SSRI antidepresiv, ki ni ravno pomagal. Spet cold turkey ukinitev po par mesecih. Čez dobro leto smo ponovili vajo – uradno relaps in nova izgorelost zaradi prehitre prekinitve antidepresiva.

In ponovno uvajanje. Bruhanje, hujšanje, hude tesnobe. Nisem mogla skozi vrata. Ravno smo se preselili v novo stanovanje. Spet dolga bolniška in vrnitev januarja 2020.

Istega meseca, ko je Slovenija množično zbolevala za neznano gripo in je pri nas doma cela družina obležala. Torej sem bila v službi par tednov, potem pa nov šok.

Marca smo vsi ostali doma. Pri meni so bili mešani občutki. Spet grozna in nepričakovana sprememba, nejasnosti pri izvajanju dela od doma, senzorne preobremenjenosti zaradi groznih skafandrov, ki sem jih morala nositi v maju, ko sem se vrnila v ambulanto. Pa tiste odvratne, smrdljive maske in še bolj odvratne in smrdljive palčke za (samo)tesiranje vsake par dni. Cepila se nisem, ker me je bilo strah ponovnih ishemičnih napadov.

Po drugi strani pa smo zacveteli kot družina, bili veliko skupaj, pohajali v hribe, si izboljšali odnose in vzpostavili bolj zdrav življenjski slog.

Za aspija v meni je bilo to tudi obdobje oddiha od ljudi, od neprestanih senzornih preobremenitev ter od maskiranja. Madona, lahko sem zadihala.

“V REDU JE, ČE NISI PERFEKTEN.”

Moj aspi sine ni zadihal. Ob vrnitvi v šolo junija je imel hudo epizodo OKM in katastrofalno poslabšanje tesnobe in anksioznosti. Do te mere, da je skoraj skočil skozi okno, ker je izgubil nitko z oblačila, ter stekel brezglavo na cesto, ker je mislil, da mu je iz žepa padla igračka.

Pa smo šli k pedopsihiatru in kliničnem psihologu. K precej boljšima od tistih, ki so mene obravnavali pred leti. Po dobrem letu OKM in hordanja se je zadeva umirila.

V tem času je tamala spet začela z izpadi in s svojim slavnim butanjem v glavo do krvi. Tudi to smo regulirali.

Ko so se pri otrocih stvari začele umirjati, je mene spet vrglo. Tokrat nisem šla na bolniško, ampak kar na dopust za skoraj celo poletje.

Namesto antidepresiva sem si zrihtala over the counter remedy. Kdor bere ta blog, ve, o čem govorim.

To zdravljenje sva imela oba s sinom, pod nadzorom nevrologa. Fantastičnega gospoda, ki je razumel, kaj rabiva in naju podprl. Za zdravljenje so vedeli v sinovi šoli, sicer me ob novici malo postrani gledali, a bili pametno tiho. Celo na tabor je smel vzeti zdravilo, ki ga na srečo tam niti ni rabil. Nadzor je imela tudi sinova pedopsihiatrinja. Vse po regelcih.

Nad mano je bdela top psihologinja, ki mi je spet rešila življenje s svojimi obravnavami. Samoplačniško seveda.

Sledilo je obdobje miru. Bila sem na vrhuncu svojih moči, skoraj 2 leti. Vmes so ugotovili, da imam porušene hormone in me dali na progesteron. Če mene vprašate, je le-ta pomagal, da nisem spet zašla. A progesterona dolgo ne smeš jemati zaradi povečanega tveganja za raka. Tako so čez dobro leto po ukinitvi hormonske terapije moji hormoni spet začeli plesati makareno.

Preostanek zgodbe poznate. Nova izgorelost, spet daljša bolniška odsotnost, pa vrnitev SSRI antidepresivov. Tokrat ob hudih privajalnih pogojih, z vsakodnevnim bruhanjem, z res hudimi paničnimi napadi, s samomorilnostjo in z izjemno tesnobo ob vsakršnem socialnem stiku.

Moji otroci so bili brez mame, moj mož brez žene. Skoraj 6 mesecev.

Društvo Izjemen.si je šlo na pavzo za slabo leto. Služba tudi, on / off od oktobra dalje. Vmes je bila huda travma ob nenadni in grozni smrti mojega ljubega bratranca, ki je bil le nekaj mesecev starejši od mene. Potem druga travma ob hudi poškodbi moje mame, ki si je ponovno nogo zlomila do te mere, da bi jo na Polikliniki najraje dali kar na voziček.

Na pogreb sem še šla, za mamo je skrbel moj mož in pa predvsem moj brat. Otroci so bili samooskrbni.

Tamali je butal ven PDA na polno, reševala me je tašča. Srednja pupa je bila vedno bolj hiperaktivna in tesnobna. Sine je bil zmeden in v stalnih skrbeh. Zaradi mene, zaradi babice, zaradi sester.

Moj mož je dobil nadnaravno supermoč hobotnice. Z mano je predihaval panične napade na stranišču, bil moj regulator pri baltazar celonočnem sprehajanju po hiši, bil ob meni ob mojem premetavanju in nespečnosti in me vozil naokoli, na skrivaj, da sva se lahko sprehajala po polju in ne po mestu, kjer bi lahko srečala kogarkoli poznanega.

Zraven je, kot sem že povedala, sam skrbel za otroke in za mojo mamo, na srečo ob vsakotedenski pomoči tašče, ki se je za par dni vozila k nam domov z obale. Več kot 6 mesecev.

Uf, kar zmrazi me, ko se vsega tega spominjam.

Zdaj sem v redu. Več kot v redu. Spet na svojih slavnih 120%, ade hade mode (ne manična!), ko lahko gore premikam. In jih, zares. Utrujam odločevalcem, delam dizajne za posebno opremo, pametujem profesorjem na prestižnih univerzah in direktorjem slovenskih bolnišnic.

Kako vem, da nisem manična?! Ker vse zaključim. Vse izvedem. V potankosti. Po aspijevsko.

Trenutno se odvajam od antidepresiva, ki mi itak ni pomagal kaj preveč. Odvajanje pomeni serotoninsko bombo.

“NISEM NESRAMNA, LE DRZNEM SI REČI, KAR SI VSI DRUGI MISLIJO.”

Jokam za brez veze. Se kregam za brez veze. Ponosna sem nase, ker se ne toliko, kolikor me razkurijo in uspem vsaj doma in v službi prikriti mojo razdražljivost. Se zadržim in ne eksplodiram. Namesto konfikta pospravljam. Dom in ambulanta sta spedenana v nulo. Vse mora biti poravnano… Službena kuhinja je recimo do konca zglancana. Hello OKM.

Senzorno sem katastrofa. Najbolje bi bilo, da bi še naprej okoli hodila v kratkih hlačah in japonkah, s sončnimi očali v notranjosti in z glušniki v ušesih. Slednje še uspem pretihotapiti v službi med delom, pa kratke hlače in sandale kljub ohladitvi tudi, sončnih očal pa mi ravno ne bi dovolili.

Doma sem veliko v moji senzorni jami. Če bi zadela na jackpotu, bi si kupila senzorno komoro, tisto za lebdenje v odsotnosti vseh vidnih in slušnih dražljajev.

Prijavila sem se v CKZ v program zdravo hujšanje. Dala sem raziskati moje parazite, kri in vse ostale izločke. Gibalno sem 10-krat bolj aktivna kot v preteklosti.

Grem naprej, novim zmagam naproti.

Če me vidite jokati ali grdo gledati, me pustite pri miru. Je samo odvajanje. Moja serotoninska bomba.

A bientot!