Imam zelo nezdrave spalne navade in razvade. Spim tam nekje v povprečju 3-5 ur na dan, čez vikend preko 9 ur. V seštevku, vključno s popoldanskim, včasih celo z dopoldanskim počitkom.
Spim sama.
Mož že kar nekaj let ne spi z mano.
Smrčim. Moja pasja žena, ki je moja senca in brez mene ne more (jaz pa brez nje ne) na tleh poleg postelje tudi smrči, laja (ko sanja) in predvsem prdi.
Se premetavam.
Se sprehajam po prostoru kot baltazar za stiming.
Grem pospravljat. Grem kuhat ali kaj spečem.
Se spravim pisati ta blog. Si pišem 1001 idejo, nevihtim možgane.
Pišem vsem mogočim institucijam. Se pregovarjam z MZ, ZZZS, NIJZ in z drugimi odločevalci. Pisateljujem politikom in odvetnikom.
Utrujam direktorjem zdravstvenih zavodov. Včeraj recimo enemu top direktorju večje slovenske bolnišnice, ki razume in je vajen moje nevihtnosti, zato me je še isti dan poklical na sestanek. Joj, kako bi njega in njemu podobne klonirala v vse uprave javnih zavodov!
Poleg reševanja javnega dobrega in spreminjanja sistema se ponoči borim še za moje.
Si dopisujem a kolegicami, soborkami v svetu nevrorazličnežev.
Grem na internet. Težim drugim na FB.
Poslušam podkaste in predavanja.
Poslušam moje tete na watchmojo. Gledam TV (trenutno sicer zelo redko).
Ni da ni. Ade hade full mode!
Skratka, posteljo imam samo zase.
V sobi nimam luči. Ni namontirana. Sem vampir. Povsod. Tudi v službi. Tema je moja prijateljica, močna umetna svetloba pa moj kriptonit.
Na postelji imam moje igrače za regulacijo. Otroško dekico, ki še vedno diši po vseh mojih treh čmrljih za olfaktorno stimulacijo. Veliko plišasto želvo s skritim žepom za moje loop glušnike. Taisto želvo in eno veliko plišasto srce, ki sem ga kupila pred 25 leti za taktilni in proprioceptivni priliv. Malo tudi olfaktorni, ker ne pustim, da bi se ju kadarkoli opralo. Že kot otrok nisem trpela, da bi se moje pliškote pralo, potem to ni to. Ne diši prav, ni prav na otip, izgubi mehkobo.
Sem malce zašla…
Spim. Ne spim. Spim. Ne spim.
Štejem ovce (pri 545 se ustavi, ker nima več smisla).
V glavi odigram vse možne težke pogovore, ki sem jih oz. jih bom v kratkem imela. Včasih ne tako v kratkem, morda čez 2 meseca. Ampak moja glava to hoče takoj zdaj.
Lepo je biti jaz! Se kdo javi, da zamenjava?!
Komentiraj