Nisem aspi

Včeraj je bil prvi šolski dan. Med vožnjo v šolo sva se z mojim starejšim pogovarjala vse živo. Ponavadi v avtu prevladuje smrtna tišina, vsak je s svojimi mislimi okupiran.

Moj aspi se res ne mara pogovarjati. Vsako pobudo z moje ali z očetove strani hitro zaključi s svojim značilnim “dobro” ali “pusti me pri miru”.

Včeraj je sam dal pobudo za pogovor.

Povedal mi je, da se je zjutraj testiral z nekim spletnim vprašalnikom za aspije in mu je zmanjkalo 20 točk, da bi dosegel razmejitveni rezultat.

Vidiš, mama, JAZ NISEM ASPI. Sploh ne vem, zakaj ti tako kompliciraš. Sploh nimam usmerjenih interesov in imam vsake toliko časa novo področje, ki me pač zanima. Sploh me ne zanimajo več glasbila (op. a. aktualna pri 18 mesecih, ko je znal vsa možna glasbila poimenovati) ali Stari Egipčani (ko je na dolgo vsem pri 3 letih razlagal, kako med mumificiranjem povlečejo možgane skozi nos s posebnim kavljem). Mene samo stvari zelo zanimajo, nisem pa z njimi obseden.

To je bilo prvih par minut vožnje. Naslednjih 20 minut mi je brez predaha razlagal o tem, kako pozna vse zastave sveta samo zaradi povečanega interesa pri geografiji in zakaj mediji po svoje interpretirajo invazijo Izraela in Rusije.

Vmes se je odločil, da bo šel končno na tečaj ruščine (ki se jo je v zadnjem letu in pol sam naučil, vključno s tekočim branjem ruske cirilice). Ruščino je dobro znati, ker bo po geopolitični rošadi v kratkem in gospodarski prevladi ne-evropskih in ne-ameriških držav (jih je poimenoval z eno besedno zvezo, ki je jaz ne poznam, zato si je nisem ravno zapomnila – nek pakt, kaj jaz vem) ponovno okrepila in postala strateško pomembna država za sodelovanje.

Ko sem ga pobrala na poti iz šole, mi je razlagal, da bodo imeli tretji predmet za NPZ geografijo in kako bo predvidoma glavnina testa geografija Slovenije, ki ni ravno tako zanimiva. Povedal je tudi, katere napake so v učbeniku in kako lani na enem testu ni dobil vseh točk, ker avtorji učnih ciljev in vsebin niso preverili vseh dejstev. Zato tudi učitelji ne poznajo vseh dejstev in narobe učijo.

Nimam pojma za kaj se je šlo, ker se je na polno vklopil moj ade hade in sem se globoko v sebi nasmihala njegovemu rezultatu na spletnem vprašalniku o aspijih.

Ko sva prispela domov, smo tradicionalno šli proslavit prvi šolski dan v naš najljubši burger plac in se nato posladkali v naši najljubši kavarni.

Ves čas je bil tiho. Povedal je svoje.

Na moja in očetova vprašanja je odgovarjal na kratko. “Dobro” in “Pusti me pri miru” sta bili glavni zvezdi.

Še dobro, da spletni vprašalnik tako dobro loči aspije od ne-aspijev…

P. S.

Ni bil namen te objave kritizirati šolnikov, temveč izpostaviti pikolovskost našega “ne-aspija”.

Mimogrede, nad učbeniki in delovnimi zvezki sem že davno obupala. Nad nerazumljivimi cilji, neskladnimi s pomanjkljivo zrelostjo možganov v določenem razredu tudi. Zato rabi sistem konkretno prenovo. Ne pa friziranja, ki ga pričakujemo v kratkem.
Vsekakor je dobro vedeti, da kivi ni samo sadje, sonce ne miruje, grom ni trk dveh oblakov, zastave držav in državne meje pa se spreminjajo tudi v 21. stoletju.

Lani smo imeli dopust v naravi, brez ekranov za vse člane družine. Nič googlanja, nič klicev, nič mailov. Ekrani so ostali doma. Slab teden. S seboj je naš izjemnež vzel učbenik za zgodovino in popravljal podatke. Da dol padeš!

P. P. S.

Dan po objavi tega bloga je sinov razred v šoli pri zgodovini dobil poseben izziv. Do konca tedna morajo najti napako v učbeniku za zgodovino. Malo čudno naključje, verjetno ima prste vmes njegova zlata SRP ali pa celo učiteljica zgodovine spremlja te objave. Neprecenljivo. Hvala šoli. Sem pisala vodstvu, če lahko učiteljico pohvalijo.