Odložite korenčke in palice

Se morda spomnite stanfordskega eksperimenta s penicami?

Ko so izvajali ta eksperiment in longitudinalno spremljali otroke v prvotnem eksperimentu, so prišli do zanimivih ugotovitev. Otroci, ki so zmogli dovolj samokontrole in počakali dovolj časa na drugo penico, naj bi bili bolje prilagojeni in posledično bolj uspešni kasneje v življenju.

Samokontrola je zanimiva lastnost, ki se pri otroku postopoma razvija. Petletnik naj bi imel precej več samokontrole kot triletnik. Nevrotipični naj bi imeli več samokontrole kot nevrorazlični, še posebno tisti impulzivni, ade hade nevrorazlični.

Samokontrolo najpogosteje utrjujemo s pogojevanjem. Imamo različne pristope, ki so še zdaj v praksi, od najbolj enostavne oblike najprej-potem, do kompleksnejšega žetoniranja.

Ne pozabite na enega najbolj razširjenih pristopov – korenček in palica. Za želen odziv dobiš nagrado, za neželenega pa kazen.

Pojma samokontrola pa ne smemo mešati s pojmom samoregulacija. Čeprav ti dve besedi v strokovni literaturi pogosto enačijo oz. bolje rečeno, slabo prevajajo v naš jezik, sta to pomembno različni lastnosti.

Samoregulacija ni samo zmožnost pravočasno se ustaviti, ko te nekaj zamika. Ne pomeni le imeti racionalni nadzor nad privlačnostjo naših želja.

Samoregulacija pomeni lastno iskanje ravnovesja v neravnovesju. Regulacija sebe, svojih odzivov na občutenja, zmožnosti iskanja ravnovesja pod spremenjenimi pogoji v okolju.

https://self-reg.ca/the-basics/

Recimo, da otrok na zgornjem posnetku ne bi jedel cel dan. Ali pa, da je v sobi strašansko vroče ali zelo smrdi. Morda se je pred prihodom ravno kregal z mamo in bil zato bolj razdražljiv. Tak otrok bo bistveno hitreje segel po penici kot pa otrok, ki je eksperiment izvajal v njemu bolj optimalnih pogojih.

Ali to pomeni, da ima otrok zaradi začasnih neoptimalnih pogojev zapečateno usodo? Bo manj uspešen, ker se ne zmore kontrolirati prav tisti trenutek?

Vzgojitelji po metodi korenčka in palice bi vam takoj prikimali. Otroka je potrebno učiti s pogojevanjem. Za “pridno” vedenje (v tem primeru odlog potrebe po penici) se da nagrado (več penic), za “ne-pridno” vedenje pa kazen (dobi samo eno penico namesto dveh ali več).

Kaj si mislim o korenčku in palici za spodbujanje samoregulacije? Vsekakor to ni prava izbira. Metoda spodbuja razvoj samokontrole, ne pa samoregulacije.

Samoregulacije se učimo celo življenje. Včasih smo je zmožni v večjem obsegu, včasih v manjšem, kdaj tudi v nikakršnem.

Pri razvoju samoregulacije otrok, je najprej potrebno delovati koregulacijsko. Dojenček potrebuje skrbnike, starše ali koga drugega od trenutka, ko je prišel na svet. Otrok potrebuje nekoga, ki se mu pomaga regulirati.

Samoregulacija se torej začne z odnosi.

https://self-reg.ca/what-might-co-regulation-make-possible/

Kako to doseči? Najprej moramo korenčke in palice zamenjati s t. i. “Self-Reg Tool Kit”.

Bolj kot si razbijam glavo, nimam ideje, kako to primerno prevesti, da ne izpustim kakšne pomembne posebnosti te opredelitve. Morda orodje za samoregulacijo? Tisti “know-how” za samoregulacijo, saj veste, kaj mislim.

Skratka.

Vzemimo primer otrokovega vedenjskega izbruha ob meltdownu, ko je samoregulacija po eni strani zelo nizka, po drugi strani pa vsepovsod in nikjer za prav. Takrat mora biti odrasli (ali kdor koli je že ob otroku) zreguliran. Miren. Počakati, da nevihta mine. Mu biti v oporo in se nanj ne jeziti, nikakor se odzvati agresivno (verbalno ali fizično).

Ob izbruhu otrok pogosto reče ali naredi kaj takega, s čimer nas hitro prizadane. Njegove besede si lahko hitro ženemo k srcu. Pri tem neželenim besedam in vedenju pripišemo preveč pomena.

Kaj, ko bi ob tem spremenili naš pogled?

Ob vedenjskem izbruhu zaradi neregulacije (meltdownu) se otrok dejansko ne zaveda, kaj reče in kaj naredi. Izbruh je način sporočanja okolici, da je v stiski. Takrat otrok (op. a. isto velja za odrasle) od nas potrebuje, da se vrnemo k vlogi zunanjega regulatorja,
koregulatorja.

dr. Stuart Shanker

Nekaj, kar bi moral vsak posameznik imeti priložnost usvojiti, je torej zmožnost samoregulacije. Si oblikovati lastno orodje spretnosti in navad, ki bi samoregulacijo krepile.

Koliko spanja potrebuješ? Si dovolj jedel? Si se dovolj gibal?

Kateri senzorni prilivi so optimalni in katerih je preveč oz. premalo?

Zato, dragi moji starši in strokovnjaki, odložite korenčke in palice. Raje skupaj z otrokom poiščite najboljši nabor orodij, strategij, spretnosti, navad in pripomočkov za samoregulacijo. Bo učinek trajnejši in možnost uspeha v večji meri lažje zagotovljena.

Nikoli tudi ni prepozno za pripravo lastnega nabora orodja za samoregulacijo. Nikoli ni tudi prezgodaj. Narava nam namreč omogoča učenje samoregulacije od rojstva dalje.

P. S.

Še moja in hčerina samoregulacijska košara, ki sva jo vsaka zase pripravili in nastavili nekam, da je vedno pri roki.