Motnja dvojne empatije

Predstavljajte si svet, kjer je nevrorazličnost stanje in ne motnja, nevrotipični pa imajo lahko motnjo dvojne empatije…

O drugačni perspektivi sem že večkrat pisala.

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2023/04/27/kje-je-sprejemanje-nevrorazlicnih/

Kdo ima resnično težave, nevrorazlični ali nekateri nevrotipični, ko se pogovarjamo o empatiji in o teoriji uma pri nevrorazličnih?

Kaj dejansko so prilagoditvene zmožnosti? Zmožnost prilagajanja komu?

… že od samega začetka, od takrat, ko je nekdo prišel na besedo ‘avtizem’, se je stanje ocenjevalo od zunaj, po videzu, in ne od znotraj, glede na to, kako se ga doživlja.

(Donna Williams, 1996)

Dr. Damian Milton je pred 12 leti govoril o problemu dvojne empatije.

https://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/09687599.2012.710008

Z vidika neavtističnega opazovalca se lahko zdi, da imajo avtisti slabše razumevanje družabenega življenja in drugih ljudi. Takšne ideje so vgrajene v prevladujoče psihološke teorije, ki poskušajo razložiti avtizem kot patologijo, odstopanje od normalnega razvoja in kognitivnega delovanja. Med njimi prevladuje koncept, da imajo avtistični ljudje oslabljeno ‘teorijo uma’ – sposobnost predstavljanja misli in občutkov drugih, da bi lahko razumeli in predvideli njihovo vedenje (imenovano tudi ‘branje misli’ in ‘mentalizacija’).

Čeprav je res, da se lahko avtisti trudijo predelati in razumeti namere drugih v družbenih interakcijah, bi lahko, če poslušamo pripovedi avtističnih ljudi, rekli, da gre to v obe smeri. Teorije o avtističnem umu se pogosto zdijo nezaželene in ne bi potrebovali organizacij, kot je National Autistic Society, ki bi poskušale širiti zavedanje in razumevanje avtizma, če bi bilo tako enostavno sočustvovati z avtističnimi načini dojemanja in bivanja v svetu. Iz najzgodnejših pisnih poročil o avtističnih osebah je mogoče videti številne omembe tega nerazumevanja drugih. Prav to vprašanje vzajemnega značaja težav z empatijo med avtističnimi in neavtističnimi osebami je pripeljalo do razvoja “problema dvojne empatije” kot teorije.

Jaz si bom predrzno dovolila govoriti o motnji dvojne empatije. Ne o problemu. Problemi so rešljivi. Motnje so kdaj ozdravljive, kdaj pa tudi ne. Sploh, ko se moteni posameznik ne zaveda lastne motnje oz. je ne sprejema ter zavrača pomoč in podporo, ko je diagnosticiran.

Začenjam novo gibanje diagnosticiranja nevrotipičnih. Nekaterih, ne vseh. Nevrotipičnih, ki imajo težave s socialno interakcijo in komunikacijo z nevrorazličnimi in z njihovimi bližnjimi.

Tudi nevrotipičnih, ki imajo težave s socialno interakcijo in komunikacijo s strokovnjaki, ki znajo delati z nevrorazličnimi. To je posebna kategorija.

Druga posebna kategorija so nevrorazlični, ki mislijo, da so nevrotipični in imajo težave s socialno interakcijo in komunikacijo z ostalimi nevrorazličnimi.

Uf, to pa zna biti zalogaj. Pojavnost skoraj na epidemičnem nivoju in se žal kljub intenzivnejšemu ozaveščanju ne zmanjšuje.

Naslednjič, ko spoznate oz. prepoznate koga z motnjo dvojne empatije, ga usmerite k meni. Če ima težko obliko te motnje, pa ga usmerite na psihiatrijo, ker mu ni druge pomoči!