Delim objavo, ki jo je na FB z nami delil dr. Sašo Dolenc, znanstveni pisec in filozof znanosti. Dr. Dolenc je vodja poljudnoznanstvenega spletnega mesta Kvarkadabra, katerega poslanstvo je pojasnjevanje znanosti na preprost, atraktiven in zabaven način.
“Profesorica psihologije Lisa Feldman Barrett, avtorica več knjig o naravi čustev in delovanju možganov, je v novem članku za revijo Scientific American predstavila zanimivo hipotezo, da je model „beg ali boj“, ki naj bi se sprožil ob zaznavi nevarnosti, zastarel pogled na delovanje možganov.
Barrettova trdi, da se možgani večino časa ne odzivajo na grožnje, ampak jih predvidevajo. Njihova glavna naloga je zmanjševanje negotovosti v spreminjajočem se svetu. Namesto da bi se možgani zgolj odzivali na dražljaje iz okolja, ves čas ustvarjajo napovedi o prihodnjih dogodkih. Ta proces temelji na preteklih izkušnjah in omogoča možganom, da vnaprej pripravijo telo na prihodnje dogodke.
Na primer, ko zaznajo možnost potencialne grožnje ali spremembe v okolju, že vnaprej ustvarijo več možnih akcijskih načrtov, kar omogoča hitrejši in bolj učinkovit odziv. Možgani tudi nenehno usklajujejo telesne funkcije, kot so delovanje srca, pljuč in drugih organov, z duševnimi stanji in zunanjo realnostjo, kar prispeva k zmanjševanju negotovosti.
S tem, ko se osredotočajo na predvidevanje, ne na reakcije, možgani zmanjšujejo negotovost. Ta mehanizem pomeni, da možgani ves čas napovedujejo potrebe telesa in poskušajo te potrebe zadovoljiti, še preden se pojavijo, kar jim omogoča preživetje in uspevanje v le delno predvidljivem svetu. Predvidevanje in zmanjševanje negotovosti je energetsko zahtevno in lahko povzroča stres.
Barrettova v članku ponuja svež pogled na razumevanje stresa. Pravi, da je “stres le način, kako možgani predvidevajo potrebo po porabi energije in se nanjo ustrezno pripravljajo.” Tradicionalno stres razumemo kot fiziološki in psihološki odziv na grožnje ali pritiske iz okolja, kjer se telo pripravi na reakcijo “boj ali beg,” ki poudarja takojšen odziv na nevarnost ali izziv.
V nasprotju s tem nova definicija stresa poudarja vlogo možganov pri predvidevanju prihodnjih potreb in pripravi telesa na te potrebe, ne glede na prisotnost dejanskih groženj. Ta pristop stresa ne vidi le kot reakcijo na zunanje dejavnike, temveč kot proces, pri katerem možgani aktivno predvidevajo in se prilagajajo morebitnim energetskim potrebam telesa.
Glavna razlika med obema definicijama je v tem, da tradicionalna definicija stresa izhaja iz neposrednega odziva na grožnje, medtem ko nova definicija poudarja preventivno naravo možganskega delovanja, ki vnaprej pripravlja telo na morebitne izzive, s čimer zmanjšuje negotovost in ohranja homeostazo.
Stres je tako razumljen kot proces, v katerem možgani predvidevajo potrebo po dodatni energiji in se pripravijo na morebitne izzive. Čeprav lahko to povzroči občutke tesnobe ali nelagodja, to ne pomeni nujno, da je prisotna dejanska nevarnost. Gre za širši koncept priprave na vse vrste situacij, ne le na neposredne grožnje.
Tradicionalna teorija “boj ali beg” temelji na ideji, da možgani prepoznajo nevarnost in sprožijo specifičen odziv. Nova spoznanja pa kažejo, da možgani ne delujejo zgolj reaktivno, ampak predvsem proaktivno, s čimer poskušajo zmanjšati negotovost in zagotoviti energetsko učinkovitost telesa v vseh situacijah.
Koncept “boj ali beg” temelji na priljubljeni, a zastareli teoriji razvoja in delovanja možganov, znani kot “tridelni možgani”, ki jo je predlagal nevroznanstvenik Paul MacLean. Po tej teoriji so se človeški možgani razvili v treh plasteh: najgloblja plast, imenovana “plazilski možgani”, naj bi bila odgovorna za funkcije, kot so izogibanje nevarnostim, iskanje hrane in tekmovanje za partnerje. Kasneje naj bi sesalci razvili dodatno plast, imenovano limbični sistem, ki naj bi bila odgovorna za čustva, pri čemer amigdala igra ključno vlogo kot sedež strahu. Nazadnje naj bi se razvila še tretja plast, neokorteks, ki je odgovorna za višje miselne procese in racionalnost ter za nadzorovanje obeh nižjih plasti.
Ta teorija izhaja iz Platona, ki je človeško psiho primerjal z voznikom kočije, ki obvladuje dva divja konja. V sodobnem kontekstu to pomeni, da so možgani bojno polje med racionalnostjo in čustvi ali nagoni. Če racionalni del možganov uspešno nadzoruje nižje plasti, je oseba uravnovešena; v nasprotnem primeru pa se lahko pojavi neprimerno vedenje ali celo duševna bolezen.
Vendar pa evolucijski dokazi kažejo, da sesalci niso neposredno izšli iz plazilcev, kar postavlja pod vprašaj koncept “plazilskih možganov”. Sesalci in plazilci so se razvili iz skupnega prednika in ne eden iz drugega. Evolucijska pot sesalcev se je ločila od plazilcev že zgodaj, kar pomeni, da “plazilski možgani” niso preprosto preneseni v sesalce.
Nadaljnje genetske raziskave so pokazale, da imajo sesalci, vključno z ljudmi, podobne vrste nevronov kot drugi sesalci, a tudi plazilci in drugi vretenčarji delijo podobne osnovne gradnike možganov. To pomeni, da so osnovne možganske strukture in funkcije pri različnih vrstah precej podobne, čeprav so se razvijale na različne načine glede na specifične potrebe in okolje vsake vrste.
Na primer, neokorteks, ki je zelo razvit pri sesalcih in je povezan z višjimi kognitivnimi funkcijami, se je pri drugih vretenčarjih razvijal drugače ali pa je prisoten v manj kompleksni obliki. Podobno lahko strukture, ki so pri plazilcih povezane s senzoričnimi ali motoričnimi funkcijami, najdemo tudi pri sesalcih, vendar so te funkcije lahko prilagojene na drugačen način glede na specifične potrebe posameznih vrst.
Ta ugotovitev izpodbija idejo “tridelnih možganov”, ki ločuje možganske funkcije na tri plasti, kjer je vsaka odgovorna za specifične funkcije (instinkti, čustva, racionalnost). Evolucija možganov je potekala bolj na način prilagajanja obstoječih struktur novim funkcijam, ne pa, da bi se razvile popolnoma nove strukture za vsak evolucijski prehod.
Novejše raziskave kažejo, da možganske strukture delujejo bolj integrirano in da ni stroge delitve funkcij med plasti. To zahteva preoblikovanje našega razumevanja možganskih mehanizmov, kot je “boj ali beg”, ki ni več razumljen kot preprost refleks starodavnega dela možganov, temveč kot del širše in kompleksnejše mreže možganskih procesov, ki vključuje predvidevanje in prilagajanje.”
Miha Ruparčič iz Inštituta za raziskovanje varne navezanosti je med komentarji dodal, da “o tej temi veliko raziskovalno deluje tudi dr. Stephen Porges s konceptom t.i. nevrocepcije.
V poljudni obliki za pedagoge in starše so te vsebine (sklicujoč se na Barettovo, Porgesa idr.), popisane v knjigi Brain Body parenting.”
https://monadelahooke.com/brain-body-parenting
Ob razmišljanju dr. Dolenca in samem članku se mi zdi, da se znanost končno premika v pravo smer. Poleg predvidevanja je pomembna funkcija tudi namera. Namenska nevrologija, o kateri smo govorili v prejšnji objavi o PDA.
Predvidevanje in namera bi tako bili dve plati istega kovanca, ki razložita, zakaj se mnogi nevrorazličneži odzovejo premalo ali preveč intenzivno ob stresu ali travmi. Ne samo boj, beg in zamrznitev, cel spekter integrativnega delovanja možganov mora biti zajet v analizo vzrokov za drugačno odzivanje.
Možgani nenehno predvidevajo potrebe telesa in poskušajo zadovoljiti te potrebe, preden se pojavijo. Prizadevajo si zmanjšati negotovost, da bi preživeli in uspevali v okoliščinah, ki so le delno predvidljive. (…)
V negotovi situaciji morajo vaši možgani sestaviti predvidevanja z več akcijskimi načrti in jih vzdrževati dalj časa z nevronsko aktivnostjo in z drugimi možganskimi funkcijami. Vse to zahteva več energije, kot bi jo potrebovali za manj akcijskih načrtov za krajši čas. Prav tako negotovost vodi v počasnejši odziv.
(Lisa Feldman Barrett)
Predstavljajte si, koliko energije porabijo šele možgani nevrorazličnih, ki so že v osnovi pretirano vzdraženi oz. intenzivneje obremenjeni kot npr. možgani avtistov. Le-tem lahkotnost predvidevanja nevrotipičnega lahko predstavlja dodatno obremenitev. Vsako predvidevanje je nekaj novega, vedno znova se mora naučiti, kako se ne pretirano odzvati. Možgani vzdražijo telo, telo se odzove z eksplozijo.
Po drugi stani pa pretiran notranji odziv na neprevidljivo zaradi povečane porabe energije upočasni odzivanje na drugih ravneh. Možgani z mnogoterimi akcijskimi načrti upočasnijo odziv telesa, ki se odzove s pasivnostjo, s prenizko občutljivostjo ali celo z neodzivnostjo. Zato je pozornost avtistov pogosto odkrenljiva. Kakopak, ko je potrebno toliko energije porabiti že za vzdrževanje osnovnega ravnovesja.
Temu dodajte še obstoj posameznika v kompleksni dinamiki socialnih odnosov ter pomanjkljivost generalizacije izkušenj in naučenih odzivov, pa dobite ven recept za tempirano bombo, za razdražljivost in/ali anksioznost na ne vem katero potenco.
Poleg tega vaši možgani, ki počnejo veliko več kot le skrbijo za izogibanje grožnjam (…), prav tako živijo v zapletenem družbenem svetu z obilico dvoumnosti, s katerimi se je treba spopasti. To je recept za stres. In kaj je stres? Ko vaši možgani predvidevajo potrebo po porabi energije in se na to ustrezno pripravljajo. Tudi poraba energije ni omejena na zgolj izogibanje grožnjam. (…)
Dodatno obremenitev predstavlja učenje v negotovosti, ker vaši možgani porabljajo energijo za izpopolnjevanje svojih napovedi, da bodo v prihodnje učinkovitejši v podobnih situacijah. Če se ne učite in namesto tega ostanete v neskončnem morju negotovosti, to trajno vpliva na presnovo.
Posledice na presnovo, če to vleče dovolj dolgo, so lahko neprijetne. Ko se vaši možgani poskušajo učiti v negotovosti, sproščajo kemikalije, ki povečajo vašo stopnjo vzburjenosti, morda se počutite razburjeni in vznemirjeni. Vaši možgani to vzburjenje pogosto razumejo kot tesnobo.
(ibid.)
IZJEMEN.SI 
Komentiraj