Teža misli

The Weight Of Though je skulptura Thomasa Lerooya, umetnika v Belgiji, čigar dela burijo čustva.

Ta skulptura prikazuje um, ki je obremenjen z lastnimi mislimi.

Kako težke so vaše misli?

Pa pojdimo od začetka. Kakšno težo imajo misli?

Misli obremenijo vaše možgane na enak način, kot ponavljajoči se gibi utrudijo vaše mišice.

Misli se pojavijo, ko se nevronska omrežja aktivirajo po določenem vzorcu. Vsak predmet, oseba, spomin, koncept itd. ima lastno mrežo nevronov, ki se sprožijo, ko se predstava prikliče v misel. Vsakič, ko se nevron sproži, se sprostijo nevrotransmiterji, kar nevronu in okoliškim celicam porabi nekaj časa in energije (pri čemer je potrebno več energije, da se nevron ponovno sproži).

Povečano težo misli občutimo, ker nenehno sprožamo isto mrežo nevronov. Podobno kot vadba z istimi mišičnimi skupinami povzroči, da samo te mišice postanejo boleče in “težke”, ponavljajoče se misli povzročijo, da postanejo določene nevronske mreže preobremenjene in “težke”.

Če povzamemo, misli nimajo fizične teže, ptedstavljajo pa trošenje energije, saj lahko utrudijo naše nevrone, fizične nosilce misli.

Moje misli že po naravi švigajo 100 na uro. Moja glava porabi večino energije, ki je telesu pogosto potem zmanjka. Moje telo obvisi tako kot telo na tej skulpturi.

Ob pogledu na to skulpturo pa sem se začela spraševati, ali je teža misli res težava…

Kaj se zgodi, ko ozavestimo, kako naše misli vplivajo na nas?

Ko so misli obremenjujoče, ko smo pod stresom, je njihova teža vsekakor problem. Marsikdo pomisli, kako bi se le lahko ločil od tovrstne teže svojih misli.

Včasih pa so misli prijetne. To pozitivno težo misli predstavljajo mnoge ideje in prebliski, ki jih dobimo. Ko sem v dobri koži, je moja glava polna takšnih prebliskov. Lahko bi premikala gore.

Pogosto razmišljam o moji teži misli, o mojem različnem občutenju te teže in o posledično različnem soočanju z njo. O povečanju oz. zmanjšanju porabe lastnih možganskih kapacitet. O dejavnikih, ki to otežijo in o dejavnikih, ki težo misli osvobodijo, jo naredijo bolj lahkotno.

Razmišljam tudi o tem, da imajo ljudje z večjo težo misli dodatne priložnosti za pozitiven izkoristek te teže. Večjo možnost, da odkrijejo svoj mojo, svoj žmoht, svoj “je ne sais quoi”.

Ena mojih najljubših knjig je knjiga Thomasa Armstronga, Moč nevrorazličnosti (THE POWER OF NEURODIVERSITY, Unleasing the Advantages of Your Differently Wired Brain).

V njej so poglavja o različnih nevrorazličnih, nevrodivergentnih stanjih. Strokovno (medicinsko) bi rekli nevrorazvojnih in duševnih motnjah. O stanjih, ki jih mnogi vidijo kot primanjkljaj in oviro, le redki pa opazijo njihove zmožnosti ter njihov pozitiven doprinos nevrorazličnemu posamezniku in družbi.

Teža misli ob pogledu z vidika primanjkljajev je seveda velik izziv. Utež, ki nas vleče še bolj k tlem. Kaj pa teža misli ob vseh idejah, ob ustvarjalnosti, ob zmožnosti širine, ob izjemnostih?

Vse je v perspektivi…

Thomas Lerooy bi moral narediti podobno skulpturo tudi za pozitivno težo misli, kjer telo ne bi le viselo ob glavi!