Ko sem v slabši koži, se mi dogaja, da še pogosteje prihaja do šuma v komunikaciji.
Da lahko nadziram vse oblike komunikacije, predvsem neverbalno, mi porabi precej energije. Energije, ki jo imam trenutno vedno manj. Posledično je to manj nadzora. Manj zmožnosti maskiranja in mimikriranja. Manj filtra, manj fines. Postanem nepotrpežljiva. Pravijo, da sem bolj zoprna in zajedljiva.
Tudi sam govor je težje nadzirati. Ven prileti čisto drugače, kot sem si zamislila. Kot da moji možgani in moja govorila niso povezani. Ker želim, da je interakcija čim krajša, skušam sporočati v čim krajših povedih. To pa pomeni, da kdaj izpustim kontekst, ki bi ga sogovornik potreboval, meni pa je logično, da bi to moral poznati oz. razumeti.
Potem pride začaran krog. Raje se izognem interakciji in mi vedno manj ustreza družba ljudi. Mi prazni baterijo na polno.
Sploh nimam več potrpljenja biti med ljudmi, ki zmorejo misliti le nase in iščejo mojo družbo samo, ko nekaj potrebujejo od mene. Takšnih je vedno več. Sploh v generacijah za mano. Na srečo ne rabim biti v njihovi družbi, jih odpikam. Spet sem zoprna in nepotrpežljiva.
Praznjenje energijske skodelice
Me pa skrbi, da izgubljam moj mojo, moj žmoht pred otroki. Ti zavohajo, da nisem čisto prava in se odzovejo na edini način, ki ga zmorejo. Z vedenjem, ki me pogosto še bolj obremeni in vklopi vse hipersenzibilnosti, ki sem jih nekoč uspela imeti pod nadzorom.
Preveč empatije pri avtistih
Rabim si napolniti baterije, da se vrne moj mojo!
Naredila sem si seznam, kaj pomaga. Moja družina in moje živali. Narava. Gledanje mojih nanizank. Družba meni podobnih ljudi, ki me razumejo in ob katerih ne potrebujem maske.
Avtistična izčrpanost in izgorelost
Basta pasta!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj