Meni se zdi skrajno fascinantno, koliko ljudi ima potrebo po tem, da komentirajo, kaj bi jaz morala početi in kje so moje meje. Sploh, ko se s svojo aktivnostjo niti ne približam njihovim, pa se že počutijo ogrožene.
“Si samo specialna pedagoginja,” slišim skoraj na dnevni bazi. Jaz njim nikoli ne rečem, da so samo to in to. So, kar so, sami vedo, kaj so in do kam segajo njihove kompetence.
Določanje, kje mi je mesto, je še posebno priljubljen šport med tistimi, ki niso kompetentni delovati znotraj svojega mesta, ne zmorejo korektno opravljati svojih nalog.
Tako sem pred tedni na poizvedbo glede protokolov za neki upravni postopek dobila skrajno neprijazno sporočilo uradnice, ki me ne pozna in niti nisem nje spraševala. Sporočila je, da ni moje mesto staršem svetovati, kje lahko dobijo določeno pomoč, ker sem samo specialna pedagoginja.
Pa ne vem, meni se zdi, da je prav moja naloga ta, da jim svetujem celostno in jih znam napotiti k ustreznim strokovnjakom za področja izven dosega moje stroke.
Potem sem še na par sestankih doživela, kako so vsi drugi strokovnjaki komentirali, kaj bi morala jaz početi in česa ne.
Eni so si celo drznili diktirati mojim nadrejenim, kako naj moje delo poteka.
Drugi so imeli izjemno potrebo sporočati odločevalcem za sistemske spremembe, kaj mi kot stroka rabimo. Kaj si zaslužimo. Kot drugorazredni državljani kakopak, ker nismo upravičeni do pravic, ki jih imajo oni.
Pred leti sem bila nad takimi potezami ogorčena, a si nisem upala pisniti, se upreti, ker so ti ljudje diktirali razvoj in obstoj moje nadaljnje kariere. Zdaj se jim ne pustim več.
Ugotavljam namreč, da potreba po diktiranju mojih meja in pravic prihaja in njihove nemoči in nizke samopodobe. Bi rekla slabe vesti, pa ne verjamem, da jo v relaciji do mene kdaj čutijo. Ignoranca bi bila boljša beseda. Ignoranca in soočanje z resnico.
Najlažje je omejiti vse okoli sebe, da lahko sebe povzdigneš. Komandirati druge, da se spremenijo po tvoji podobi in pričakovanjih, da ne bi sam izstopal.
Z drugimi so obremenjeni tisti ljudje, ki se ne zmorejo soočiti z lastnimi demoni. Mislijo, da niso dovolj dobri. Strah jih je, da bi bil nekdo boljši od njih. Da bi svet ugotovil, da za fasado Doriana Greya ni lepa podoba. Je le fasada.
Zato vas pozivam, da se takim ljudem uprete!
Niste samo to, kar vam oni določajo, da bi morali biti. Ste mnogo več!
Tudi s svojimi ovirami, skrbmi, demoni se lahko osvobodite tistih, ki vas skušajo še bolj tlačiti dol.
Jaz sem in bom, kar bom želela biti. Se ne obremenjujem več in zelo malo dam na mnenje drugih. Cenim le mnenje tistih, ki znajo dati konstruktivne kritike. Ki svetujejo brez sodb, ki niso obremenjeni s predsodki.
Ostali pa se lahko slikajo, kot pravi naša mami.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj