Nevrorazlični tudi sodijo med šolnike

1–2 minutes

Gustav Šilih, po katerem ima ime šola za učence s posebnimi potrebami v Mariboru, je leta 1939 napisal:

Kljub temu, da govorimo o občutnem napredku znanosti in spremembam vrednot v zadnjih 84 letih, se še vedno dogaja, da mnogi podobno sodijo, kdo lahko gre v pedagoški poklic in kdo ne.

Dogaja se, da ti profesor na fakulteti reče, da ti že ne boš smel doštudirati, če imaš avtizem, disleksijo ali katero drugo nevrorazličnost. Če trmasto vztrajaš, se oni trmasto naprej trudijo, da te mečejo na izpitih in spremenijo tvoje življenje v pekel.

Nekaterim celo uspe doštudirati klub vsemu metanju polen pod noge in se znajdejo na delovnem mestu pred žal ponovno predsodkarskimi delodajalci.

Moj dan duševnega zdravja

Poznam zgodbe številnih šolnikov, ki so jih maltretirali ali prerazporejali na manj ugodna delovna mesta zaradi njihove nevrorazličnosti. To v poklicu, kjer bi morali biti a priori bolj sočutni in inkluzivni, kjer bi lažje prepoznali potenciale teh zaposlenih.

Še najbolj hudo mi je slišati, da so z našimi nevrorazličnimi šolniki zadovoljni starši, ki to delodajalcem povedo, a le-ti ocenijo, da vseeno niso primerni zanje. Ne pomaga, da jih imajo otroci radi in ob njih pogosto bolje napredujejo, saj ne čutijo tistega predsodka (morebiti strahu), ki so ga lahko kdaj deležni od nekaterih nevrotipičnih. Čutijo sprejemanje in spoštovanje.

Problem dvojne empatije

Moja dobra avtistična prijateljica iz Nizozemske, ki fantastično dela z avtisti, je nedavno zvedela, da ji pogodbe ne bodo podaljšali. Zakaj? Uradno, ker ni timski človek. Neuradno, ker je druge metala v slabo luč, ko so samo pri njej avtisti napredovali.

Vam je zgodba kaj znana? Dogaja se tudi pri nas.

Zgodilo se je že meni, večkrat.

Šumi v komunikaciji

Dobesedno razumevanje

Kaj lahko naredimo? Lahko se skrijemo, zamaskiramo in mimikriramo in pretrpimo vse tole. Lahko dekompenziramo. Lahko zamenjamo študij ali službo in upamo, da bo kje drugje bolje. Lahko se borimo, pritožimo na višje inštance.

Čas je, da se kolektivno upremo. Dajte vaše zgodbe v medije. Bodite najhujša podrepna muha vodstvu in raznim inšpekcijam, ministrstvom ipd.

Gremo naprej! 84 let je predolga doba za neukrepanje…

Konec šikaniranja

Komentiraj